Zalar dosegel, da so njemu in Fišerju sojenje preselili v Novo mesto

Tako bo v kazenskem postopku, v katerem se je znašel skupaj z nekdanjim generalnim državnim tožilcem Zvonkom Fišerjem, sodilo Okrajno sodišče v Novem mestu, je za STA potrdil Zalar.

Kot je Zalar potrdil za STA, je višje sodišče v celoti ugodilo njihovemu predlogu. Po njegovih navedbah je ocenilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ne zagotavlja ustreznega videza nepristranskosti. Zadeva se tako vrača na začetek v fazo predhodnega preizkusa obtožnega predloga.

Zalarjev odvetnik Emil Zakonjšek je prenos krajevne pristojnosti sodišča predlagal na naroku 24. novembra. Kot razlog je navedel, da je celoten postopek pred ljubljanskim okrajnim sodiščem preveč obremenjen z dvomi, da bo sojenje nepristransko. Spomnil je, da je svojo izločitev iz sojenja zahtevala sodnica Tadeja Borinc Zebič, prav tako sam Zalar, a ju je predsednica sodišča Nataša Kosec zavrnila.

Zalar je pred časom povedal, da je izločitev sodnice predlagal, ker se poznata. Kot vodja Okrožnega sodišča v Ljubljani jo je namreč zaposlil kot pripravnico, nato pa ji bil kot strokovni sodelavki sodišča vrsto let nadrejen. Nadrejen ji je bil tudi v času, ko je bil minister za pravosodje, saj je kot dodeljena sodnica delala na ministrstvu za pravosodje.

Poleg Zalarja je v zadevi obtožen tudi Fišer. Postopka zoper oba sta nekaj časa tekla ločeno, saj sodišče Zalarju ni uspelo vročiti vabila na obravnavo, sodišča pa ju je na naroku 24. novembra znova združilo. Fišer je krivdo že zanikal.

Fišer in Zalar sta obtožena zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic pri imenovanju Zalarjevega nekdanjega državnega sekretarja Boštjana Škrleca na mesto generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva tik pred nastopom vlade Janeza Janše leta 2012.

Da je pri postopku imenovanja prišlo do kršitev, je ugotovila nadzorna skupina ministrstva za pravosodje. Ta je opozorila, da je bil Škrlec imenovan s kombiniranjem zakonskih določb o (sicer ločenih) postopkih imenovanja in dodelitve, kar da je nedopustno.

Zadevo je v času, ko je bil Fišer še vodja vrhovnega državnega tožilstva, obravnaval tudi Državnotožilski svet, ki pa je ocenil, da nepravilnosti Fišerjevih ravnanj pri imenovanju Škrleca niso bile takšne, da bi moral predlagati njegovo razrešitev.