Radonjić razkriva, da ga (pred)kazenskih postopkih, ki potekajo zoper njega, ga ne obvešča nihče, situacija je enaka kot v romanu Kafke Proces, pravi. V tiskani izdaji Reporterja spregovori o pritiskih nanj v razkriva, kako potekajo postopki zoper njega.
Zanimalo nas je, ali so tudi drugi sodniki deležni tovrstnih pritiskov. Zakaj nihče v javnosti tega ne razkrije? Nihče si ne upa, trdi Radonjić. Sodniki so povsem navadni ljudje. Večina navadnih ljudi je oportunističnih, prestrašenih. Predvsem so zainteresirani za lastni položaj, večinoma so pragmatični. Ne želijo ogroziti kariere.
»To je razlog, da se o dogajanju znotraj celotnega sodstva, ne zgolj okrožnega sodišča v Ljubljani, nič ne ve. Če bi si vsaj pet sodnikov upalo spregovoriti, bi se ves sistem strahovlade, manipulacije, korupcije verjetno resno zamajal.« Tako pa centri zaledne moči v državi – konkretno sedanja ministrica in vsi prejšnji ministri za pravosodje, sodni svet ter sodna in tožilska naveza – delujejo po svoje naprej nemoteno. Pri sodnikih in tožilcih jim je uspelo doseči stanje polne kooperativnosti iz strahu.
»V mnogih zadevah z okrožnega sodišča v Ljubljani se sodniki in tožilci dogovarjajo za potek sojenja, še posebej višji sodniki in višji tožilci.« Če višji tožilec pokliče višjega sodnika in »zaprosi«, da se neka sodba na višjem sodišču npr. razveljavi, potem višje sodišče tako ravna. Če je tožilstvu npr. posebej v interesu, da je nekdo obsojen, pa je bil na prvi stopnji oproščen, bodo prosili na višjem sodišču, da se sodba razveljavi ali celo spremeni v obsodilno. Če pa je nekdo obsojen, pa tožilci (včasih na posredovanje koga) ugotovijo, da ne bi smel biti, tudi to urejajo z višjim sodiščem: torej, da bi višje sodišče razveljavilo sodbo. Ne trdi, da so vsa sojenja takšna, pravi Radonjić.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
