Jelinčič je Žajdelo leta 1989 obiskal v njegovi pisarni Mestne knjižnice v Ljubljani, kjer je bil zaposlen v nabavnem oddelku, ga povabil na pijačo (pozneje še nekajkrat) in vabil – potem ko je poudarjal, da pozna njegovo publicistiko in z njim simpatizira – k ustanovitvi nove stranke.
Druge, ki so bile malo pred tem ustanovljene, so po Jelinčičevih besedah preveč mečkale. Hvalil se je, da je kot nekdanji pripadnik tujske legije (mnogi so pozneje pravili, da si je to preprosto izmisli za svoje hvalisanje, aprila 1994 pa je svoje sodelovanje v tujski legiji tudi sam zanikal) vešč v orožju in če bo kdaj v nevarnosti, naj se kar obrne nanj.
Ob tem je še namignil, da če potrebuje razstrelivo za kakšen spomenik, mu ga lahko oskrbi. Če bi za kaj takšnega pokazal zanimanje, bi ga gotovo aretirali in obsodili kot terorista. Še ohranjeni dokumenti SDV (udbovski dosje »KNJIGAR« so sicer uničili) kažejo, da so Žajdeli skušali naprtiti kazensko odgovornost. Tajno so, denimo, vstopali tudi v njegovo stanovanje.
Jelinčič, sodelavec Udbe, je konec osemdesetih let deloval pri takratni socialdemokratski zvezi (SDZS), predhodnici SDS, ki ji je ustanovil delavski voditelj France Tomšič. Bil je koordinator te stranke v ljubljanski občini Center.
