Sledil je trenutek tišine, nejeveren pogled, češ a je to sploh resno vprašanje, potem pa vendarle tudi odgovor: »Seveda! Saj Slovenci smo vendarle smučarski narod! Pri nas vsi ali skoraj vsi smučamo!« A se hitro ugriznemo v jezik. Morda je nekoč res bilo tako, a danes postaja smučanje zaradi zasoljenih cen vedno bolj šport elit.

Deloma je tako zaradi vremena, ki slovenskim smučiščem nikakor ni naklonjeno, deloma pa tudi višje cene energentov, večji stroški delovne sile … Skratka, za štiričlansko družino je postalo luksuz že sankanje, za katerega je ponekod predvsem zaradi umetnega zasneževanja potrebno odšteti že skoraj 50 evrov, cena celodnevne smuke za dva odrasla in dva otroka nanese okrog 150 evrov.

Žal je tako, da danes o tem, ali smo še smučarski narod ali ne ne odločata ne genetika ne zgodovina, pač pa v večini primerov debelina denarnice. Na slednjo so v našem primeru prej pomislili Angleži kot Slovenci, rekoč, da je pri njih smučanje bolj stvar prestiža in da se jim ne zdi, da bi otrok v življenju kaj bistvenega zamujal, če ne bi nikoli stal na smučeh.

Tovrstno razmišljanje je v Sloveniji, kjer se še vedno trudimo z akcijami, kot je Šolar na smuči in z organizacijami zimskih šol v naravi, prav bogokletno, toda dejstvo, da nekatere slovenske starše otrokova šola v naravi stane celo več kot 500 evrov, lahko v hipu postavi v drugo perspektivo tudi mit (ali morda vendarle resnico?) o tem, da je Slovencem smučanje v zibelko položeno.

Slovenija se lahko pohvali z več kot 300-letno smučarsko tradicijo, eno najstarejših zimskih kultur v Evropi. Prvi znani zapisi o smučanju, kakor ga poznamo danes, segajo v začetek 20. stoletja, ko so se smučarske dejavnosti začele razvijati v Julijskih Alpah. Leta 1924 je bila ustanovljena prva smučarska zveza, kar je pomenilo začetek organiziranega smučanja v Sloveniji. V naslednjih desetletjih so se slovenski smučarji uveljavili na mednarodnem prizorišču, kar je dodatno okrepilo smučanje kot del slovenske kulture.

Uradnih meril za opredelitev smučanja kot slovenskega nacionalnega športa pravzaprav ni. Slovenci imamo seveda posebno vez s tem športom in pridno jo negujemo predvsem v primarnem družinskem okolju, kjer se pravzaprav izoblikujejo tudi glavne predispozicije za bodoče smučarske šampione.

Smučanje je bilo v Sloveniji dolga leta ena najbolj priljubljenih zimskih rekreacij, ki je skorajda mejila že na nacionalno ideologijo ali vsaj obsesijo. V nekdanji skupni državi se je smučanje uveljavilo tudi kot nacionalno najbolj čist šport, ki nas je ločeval od »južnih bratov«, njim naj bi pregovorno bolj ustrezali skupinski športi, in nas, vsaj tako smo si domišljali, potiskal bolj proti zahodu.

Vse to je sovpadalo tudi z razvojem medijev in televizijskimi prenosi smučarskih tekem. S smučarskimi heroji, kot so bili denimo Mateja Svet, Bojan Križaj in Rok Petrovič, se je tako v vsem svojem sijaju rodil mit o Slovencu kot rojenemu smučarju. Ta pa ima približno enako (trhle) temelje kot mit o Brazilcu kot rojenemu nogometašu. V Braziliji velja nogomet za nekakšno nacionalno obsedenost in »opij brazilskega ljudstva«, lahko rečemo, da je bila v Sloveniji obsedenost s smučanjem vendarle nekoliko drugačna in je veljala za vrlino in pogosto celo za nacionalni ponos.

Toda podoben odnos do smučanja gojijo tudi nekateri drugi narodi, denimo Avstrijci ali Norvežani, tudi oni bi radi videli, da je smučanje ne le njihov nacionalni, pač pa tudi avtohtoni šport. Slovenci smučanje dojemamo za svoje tudi zato, ker se je v ključnih letih pred osamosvojitvijo prav s tem športom krepila slovenska nacionalna zavest. In nikakor ni šlo za to, da bi se za smučarje oklicali sami, pač pa so nas za smučarje še prej imeli drugi južnejši narodi v nekdanji skupni državi. Od tega do zgodb o časih Podarim-dobim in idiličnem preživljanju otroštva na snegu pa v zimskih šolah v naravi je bil potreben le korak.

A nostalgija je nevarna zadeva, ki lahko kaj hitro zamegli razum. Naši angleški kolegi so ob tem že zavijali z očmi in rekli, da je to pač neka jugoslovanska »fora«. Njihov pogled na smučanje je bil precej bolj pragmatičen; lahko pride do poškodb, na svežem zraku se lahko tudi drugače gibaš in zakaj neki bi morali vsi otroci smučati, tudi tisti, ki jih to ne veseli? No, tukaj nam Slovencem pogosto zmanjka argumentov in kaj hitro lahko pristanemo na realnih tleh.

Kljub bogati zgodovini in uspehom slovenskih smučarjev v preteklih letih se postavlja vprašanje, ali je smučanje resnično še vedno naš nacionalni šport. Smučarska oprema in dostop do smučišč je nekaj, kar že dolgo ni dosegljivo slehernikom. Omejena dostopnost smučanja za širšo populacijo pa avtomatično postavlja v dvom tudi njegov sloves kot nacionalnega športa.

V zadnjih letih smo priča tudi upadu števila mladih smučarjev, kar zbuja skrb, saj se zdi, da se smučanje vse bolj oddaljuje od svojih korenin in postaja šport, ki ga prakticira le peščica. Poleg tega se v sodobnem svetu, kjer prevladujejo digitalne tehnologije in urbanizacija, mladi vse manj ukvarjajo s športom na prostem.

Tudi nedavno svetovno prvenstvo v alpskem smučanju Slovencem ni prineslo vidnejših rezultatov, kar bi posledično lahko med ljudmi povzročilo vnovično evforijo, vsaj takšno kot v času, ko je tekmovala Tina Maze, in vnovično revitalizacijo tega športa. Toda modre smučarske glave so si bile enotne, da se je slovensko smučanje znašlo v krizi. In kot je videti, se je proti slovenskemu smučanju, in to navkljub tistim nekaj snežinkam v preteklih dneh, zarotilo tudi vreme.

Rešitev? Če vprašate Angleže, je stvar jasna: »Nogomet. Nikoli ne bo to vaš avtohtoni šport, lahko pa vas obsede vsaj toliko, kot je Brazilce. Pa še bolj poceni je.«