»Slovenija je kot hrček na kolesu; teče in teče, ostali svet se premika naprej«

Kaj počnete danes? Ste še aktivni v diplomaciji? Kaj vas je prineslo nazaj v Slovenijo?

V diplomaciji sicer ne, sem pa še vedno precej aktiven; delam za Katoliško cerkev v ZDA in skrbim za njihovo pomoč migrantom in beguncem. Tu sem iz dveh razlogov - najprej, ker imam rad to državo in imam zelo dobre spomine nanjo, drugič pa bi jo rad obiskal skupaj s prijateljem, sedanjim veleposlanikom ZDA Josephom Mussomelijem.

Običajno nekdanji visoki predstavniki ZDA ob obisku zastopajo tudi kake poslovne interese. Tudi vi?

Prihajam samo z lastnimi zamislimi in ne zastopam kakega ameriškega podjetja. Sem sicer izvršni direktor službe ameriške škofovske konference za pomoč migrantom in beguncem. Imamo seveda interes, da bi prepričali več evropskih držav, da sprejmejo več beguncev. To je torej moja edina "uradna" naloga tu in rad bi vzpodbudil tudi Slovenijo, da pomaga kaki majhni skupini beguncev.

Ste prvič v Sloveniji po koncu veleposlaniškega mandata?

Ne, tu sem obiskal vse veleposlanike, ki so mi sledili. Kar vračam se. Očitno me nekaj vleče nazaj.

V Slovenijo ste prišli kak mesec po terorističnih napadih na ZDA 11. septembra 2001, vaš mandat pa je potekal v luči vključevanja Slovenije v Nato. Kako se spominjate tistih dni?

Nato je bil ključna zadeva na začetku mojega mandata. Bila so obdobja velike negotovosti, kako se bo Slovenija odzvala na povabilo v Nato. Prizadeval sem si, da bi imela podporo ZDA. Slovenija je sicer naredila nekaj, česar ni nobena druga povabljenka - referendum o vstopu v Nato.

Javnomnenjske raziskave so napovedovale, da referendum ne bo uspel. Bil sem precej nervozen. Spomnim se, da sva se pogovarjala s tedanjim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in sem mu razlagal, da je res zelo pomembno, da Slovenija tokrat dobi vabilo, da pa mora pokazati, da si tega res želi. Rupel pa mi je dejal - veliko sva se pogovarjala - "veš kaj, Johnny, na koncu se bomo odločili prav".

To je bilo sicer lepo slišati, a ankete so napovedovale drugače. Referendum je potekal marca 2003 in bil je čas, ko smo vkorakali v Irak. Tedaj je bilo čutiti močno protiameriško razpoloženje in zdelo se mi je, da bo to vplivalo tudi na glasovanje o Natu. No, bil je tudi čas pred veliko nočjo in kot katoličan sem se postil in nisem pil alkohola. Ko pa so prišli rezultati - bili so izjemni, dve tretjini Slovencev sta glasovali za - sem tudi jaz prekinil post in nazdravil s šampanjcem. To je bil eden od mojih izjemnih trenutkov.

Še pred prihodom v Slovenijo ste sicer razburili z izjavo, da bi Slovenija morala za vstop v Nato razrešiti vprašanje denacionalizacije.

To je bilo iz zaslišanja pred senatnim odborom, ko sem izpostavil več vprašanj, s katerimi naj bi se ukvarjal kot veleposlanik. Omenil sem Nato, zaščito avtorskih pravic, vprašanje vračanja lastnine ameriškim državljanom in tudi vprašanje gospodarskih reform. Moje besede so bile vzete iz konteksta in ko sem prišel sem, je bilo, kot da sem prišel v osir in da me bodo mrhovinarji obrali do kosti.

Sem pa protestiral zaradi komentarja v enem od medijev, ko so zapisali, da kdo misli ta temnopolti gospod da je, da nam govori, kaj moramo delati. Tedaj sem zelo jasno povedal, da če bom delal v tej državi in če bomo imeli dobre odnose, potem rasa ne sme biti vprašanje. Po dveh tednih se je to zaključilo. Nikoli potem nisem več slišal besede glede moje rase. In imel sem čudovit mandat tu in mislim, da sem razvil odnose, ki so dobro služili tako moji državi kot Sloveniji.

Na to vprašanje sem vas spomnil, ker se zatem praktično niste pojavljali v medijih. Za razliko od sedanjega veleposlanika Mussomelija, ki je pogosto tarča kritik, da se vmešava v slovensko notranjo politiko. Se res?

Ne strinjam se, da se nisem pojavljal v medijih. Zdi se mi, da sem bil še preveč v časopisih. Vendar pa nikoli nisem rekel ničesar, česar ni Slovenija rekla sama. Sicer pa so Slovenci zelo občutljivi. Ne marajo kritike. Nikoli je niso, vsaj moja izkušnja je taka. Mussomeli je zelo profesionalen in zelo usposobljen ameriški diplomat. Je mož beseda in govori resnico. A včasih je resnica lahko zelo boleča. Govori pa resnico, predvsem v smislu, kaj je najboljše za odnose med državama.

Leta 2004 ste bili v diplomatski depeši, ki jo je razkril WikiLeaks, precej kritični do slovenskih medijev. Kako vidite stanje danes? Smo se kaj popravili?

Za ocene, ki sem jih tedaj podal, še vedno mislim, da so bile pravilne. Ne morem pa govoriti za danes, saj ne spremljam slovenskih medijev, kot sem jih, ko je bilo to del moje službe. Pa vendar, sem in tja kaj preberem, glede na to pa ne vem, če je bilo kaj veliko sprememb na tem področju. Nisem prepričan, da je v medijih takšno razumevanje do ZDA, kakršno bi moralo biti in kakršnega bi pričakoval.

Kaj pa slovenska politika in osebnosti, "strici iz ozadja", ki naj bi jo vseskozi vodili? So se ti kaj spremenili?

Težko bi šel tu v kako globljo analizo. Dal bom samo eno primerjavo - včasih sem obiskovalce peljal v rudnik živega srebra v Idriji in pred začetkom ogleda so nam predstavili tudi maketo neverjetne mreže predorov v rudniku, ki bi, če bi jih postavili v vrsto, segali od Ljubljane do Rima. In pogosto sem govoril, da to predstavlja tudi kompleksnost političnih in gospodarskih odnosov v Sloveniji. Po mojem mnenju je to velik problem, da država ni privabila več tujega kapitala, ki bi pomagal pri razvoju države. In te težave so še vedno prisotne.

Torej ni prišlo do večjih sprememb?

V kratkem času, kar sem tu, sem se imel priložnost pogovarjati z več ljudmi. Slišal sem veliko o negotovosti, nezadovoljstvu, strahu, o tem, da ni pravih usmeritev. Slišal sem mlade, kako govorijo, da se bodo izselili iz države, ker imajo občutek, da se nikamor ne premakne. Nekaj bo torej treba storiti.

Imate kake predloge?

Ti so isti, kot ko sem bil še tu - država naj se umakne iz gospodarstva. Ne vem sicer natančno, kakšni so podatki za tuje neposredne investicije, vendar se mi zdi, da se niso kaj dosti zvišale. In to bi moral biti znak, da v vseh teh letih ni bilo vse storjeno prav. Tuja podjetja ne bodo prihajala v državo, kjer bo negotovost, apatija, ne bo upanja, ko mladi razmišljajo o izselitvi. Katero podjetje bi želelo vložiti svoj kapital v tako državo?

Zame je to veliko razočaranje, saj ko sem bil tu, je bila Slovenija naša ljubljenka, primer, ki si ga lahko pokazal drugim, kako se izvede tranzicija in kako stopiti na pot uspeha. Vse je dobro kazalo, ampak zdaj ... žalosti me, ker so nekatere zadeve še kar iste.

Slovenija je kot hrček na kolesu; teče in teče, ostali svet se premika naprej, vi pa še kar vrtite tisti kolešček ... Dokler bo gospodarstvo v primežu, v smislu vmešavanja države v vsa odprta vprašanja, se bojim, da se bo stanje samo še poslabšalo.

Mislite torej, da bo Slovenija potrebovala finančno pomoč?

To je odvisno od vas, predvsem pa od odločitev, ki jih sprejemate zdaj in na daljši rok. Mislim, da bi vam lahko uspelo brez tuje pomoči, če bo zadosti volje za sprejem težkih odločitev za rešitev problemov, ki sem vam jih prej naštel in ki so posledica tako velike vpetosti države v gospodarstvo.