Njegov naslednik – po volitvah bi lahko le po spletu okoliščin vnovič prebival v Mladiki – se bo moral spopasti z nezavidanja vredno dediščino. Upajmo, da ne tudi s posledicami priznanja Palestine, s katerim bi rad ovekovečil svojo zunanjepolitično kariero.

Da se je Karl Erjavec naredil za takšnega šefa diplomacije, je predvsem zasluga tudi v politiki neizkušenega Mira Cerarja. Čeprav je običajno, da drugi stranki koalicije pripada položaj zunanjega ministra. Njegove ambicije po volitvah vendar sežejo stopničko više.

V tiskani izdaji in v Trafiki24 več o tem, kako je Erjavec postal drugi človek v državi; kako je s svojim širokoustenjem Zagrebu odprl vrata za izstop iz arbitraže; kako je svojim najbližjim sodelavcem namenil in jim še namenja prestižne položaje; kako so mu Palestinci postali pomembnejši od upokojencev; kako je v Washington poslal veleposlanika s precej malo diplomatskimi izkušnjami; kakšen je Erjavčev prispevek k Cerarjevi vladi; zakaj ima naš šef diplomacije poudarjeno prorusko zunanjo politiko?