V SDS bi raje čim prej zaključili fotozgodbo dojenja psa – grozi jim tožba
»Dojenje psa ni nobeno umetniško delo – za nagrado Prešernove sklada,« smo slišali v Tarči od enega vodilnih predstavnikov SDS. Pisoar tudi ne, pa vendar je eno najslavnejših in nenavadni del. Če je sploh delo – je le dobro produciran in propagiran koncept. Kipar in esejist Jiři Kočica je okoli njega spisal malce nenavadno delo in se prebil v ožji izbor za najboljši roman leta.
Primož Lavre
Politik, ki se sicer tako kot njegova stranka zavzema za maksimalistično dojemanja svobode izražanja, se noče sprijazniti s takšno širitvijo prostora, pojma in kompetenc umetnosti. Kaj je torej z umetniško svobodo izražanja?
Umetniško svobodo, ki je pojmovana kot svoboda v prelamljanju z vsemi omejitvami tradicije, nasprotovanje obstoječemu redu pa je predstavljeno kot zelo subverzivno – tudi tako, da se demistificira človekova superiornost v odnosu do živali.
66-letni predsednik SDS je dan po napovedani ovadbi 40-letne koordinatorice Levice in ministrice za kulturo teden pred iztekom roka napovedal konec zbiranja podpisov za referendum o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke v umetnosti. Težko se je izogniti vzročno-posledični zvezi, a očitno bi v SDS raje čim prej zaključili fotozgodbo dojenja psa. Do sobote naj bi v SDS »pospravili« vse fotografije projekta Prešernove nagrajenke Maje Smrekar, sicer sledi tožba.
Politik, ki je sicer tako kot njegova stranka za maksimalistično dojemanja svobode izražanja, se noče sprijazniti s širitvijo prostora, pojma in kompetenc umetnosti.
Ministrica Asta Vrečko, po izobrazbi umetnostna zgodovinarka in poklicu kustosinja, se je znašla na svojem terenu. (Nazadnje je bila pred odhodom na Metelkovo kuratorka razstave slikarja Saša Kleindiensta v Galariji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Ne bi je omenjal, če se je ne bi ogledal.) Z veseljem na eni in gnevom na drugi strani je vzela v roke katalog in naredila malo predavanje o Hitlerju in nacistični razstavi Degenerirana umetnost v bavarskem glavnem mestu iz leta 1937.
SDS se je svojega političnega projekta lotila s sloganom Ljudstvu drobiž, izbrancem prestiž. Levica, ki sicer po definiciji brani pravice depriveligiranih, ščiti umetniško elito. Kakorkoli je že zblojena ali ne (»zblojenost« ji, kot smo pokazali, pritiče), je to vendarle elita. Kajti mi izbrani vemo, kaj je sodobna umetnost, mi smo za njeno prebiranje primerno izobraženi in vemo, kaj je posthumanistična konceptualna umetnost, vi pa ste ostali pri Slakih in Ruparju, njunih Čebelicah in morda kvečjemu še pri Avsenikih in impresionistih.
Ključne besede