Nekdanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je v imenu sedmerice Katedrale svobode spisal tekst o veleizdaji in korupciji Golobove vlade, ki ga v celoti objavljamo v nadaljevanju:

NULLUM CRIMEN SINE LEGE

(Slovensko: Ni zločina brez zakona. Pristojni organi bi morali, kot je navada v normalnih demokratičnih družbah, takoj, v 24 urah potrditi ali zavreči Golobovo obtožbo o veleizdaji.)

Veleizdaja je kaznivo dejanje zoper najvišje organe oblasti, državno ureditev, varnost države. Sem spadajo na primer vohunjenje, poskus državnega udara, sodelovanje v vojni proti državi ipd. Veleizdaja se pojmuje za enega od najhujših zločinov. (Wikipedija)

…
Kdor s silo ali z grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj Republike Slovenije, ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. (Kazenski zakonik)


Kot smo zapisali v dveh obsežnih knjigah velikega števila uglednih avtorjev z naslovom Soglasje za zgodovinski trenutek, menimo, da je prišel zgodovinski trenutek in da je nujno nacionalno soglasje.

Podpisani zgroženi ugotavljamo, da se v slovenski javni prostor z najvišjih državnih položajev uvaja retorika in stanje duha, ki pritiče avtoritarnim režimom, ne pa moderni parlamentarni demokraciji. Obtožbe o veleizdaji, ki se še kar širijo tudi po koncu predvolilne evforije, niso le pravno neutemeljene, temveč nevarne za ustavni red. Veleizdaja je v kazenskem pravu striktno definiran pojem, ki se nanaša na nasilno rušenje ustavne ureditve ali ogrožanje neodvisnosti države, ne pa na razkrivanje političnih stranpoti ali korupcijskih tveganj.

Če je veleizdaja razkrivanje največjih državnih skrivnosti sovražniku, potem je v primeru aktualnih slovenskih prisluhov najbolje varovana državna skrivnost konkretna in sistemska korupcija. Gre torei za razkrivanje te za državo najbolj pomembne skrivnosti sovražniku - v našem primeru slovenskemu narodu in vsemu ljudstvu te države.

V objavljenih prisluhih, ki so vznemirili vladajočo strukturo, ni bila izdana država. Razkriti so bili indici o hudodelstvih v krogu blizu predsednika vlade. Ki bi to spet rad postal, čeprav je lahko še naprej predmet izsiljevanja: na vlado naj bi se namrečizvahjali pritiski zaradi njene namere, da se pridruži mednarodni tožbi proti Izraelu.

Če se je Golobova vlada tem pritiskom uklonila, to pomeni, da se isti pritiski lahko ponovijo. Kdor je enkrat klecnil pod pritiskom ali grožnjo, kakršno so za Golobovo vlado domnevno predstavljali objavljeni prisluhi, je postal talec izsiljevanja tudi v prihodnje. Poleg tega so mandat dosedanje vlade obremenjevali njeni koruptivni prijatelji in sodelavci, pa tudi nedokončani postopki pred KPK.

Tudi če bi bilo pridobivanje teh informacij plod naročenega raziskovalnega dela, gre v demokraciji za legitimno orodje nadzora oblasti, ne pa za "tuje vmešavanje" ali "izdajo". Politično tekmovanje po naravi vključuje razkrivanje šibkosti nasprotnika; kdor v tem vidi državni udar, ne razume osnov pluralizma. Če pa razkritja korupcije niso nastala po domačem naročilu, so očitki slovenski opoziciji še toliko bolj nesmiselni.

Vztrajamo pri temeljnem civilizacijskem načelu Nullum crimen sine lege (ni zločina brez zakona - več spodaj). Pravne države in pravnih pojmov se ne sme zlorabiti za politikantske potrebe. Kot svobodomiselni državljani pozdravljamo vsako dejanje, ki prispeva k omejevanju korupcije. Institucije pozivamo, da raziščejo koruptivne prakse, ne pa da kolaborirajo s politiko, ki bi pozornost javnosti rada preusmerila na tiste, ki so takšne prakse razkrili.

Taka pravna država in profesionalne institucije so edini branik pred vrnitvijo v čase, ko je bila kritika vladarja razumljena kot zločin zoper državo.

*

Med predvolilno kampanjo je predsednik vlade Golob vodjo opozicije Janšo obtožil veleizdaje. Obtožbe ni utemeljil ali ponazoril z dejstvi, ampak z domnevami. Seveda ni šlo za državo, ampak za konkurenco na parlamentarnih volitvah. Čeprav Golobove obtožbe niso bile utemeljene, ampak so bile, kot bi rekel Thomas Luckmann, kontrafaktične, so škodovale slovenski politični opoziciji; danes pa škodujejo procesu sestavljanja vlade oz. koalicij. V tem procesu se nesmiselne obtožbe nadaljujejo, spremljajo pa jih še nastopi Golobovih privržencev, kot je krog Ota Lutharja in Tineta Hribarja.

Vzemimo vohunjenje. Ali je mogoče Janšo obtožiti vohunjenja - ko se je pa izkazalo, da gre za objavo kritičnih izjav oseb, ki ne podpirajo vlade Roberta Goloba. Izjave bi se prej skladale z očitki, ki so se s strani opozicije in na račun Golobove vlade pojavljali med kampanjo. Kritične izjave in očitki na račun vlade so bolj ali manj vsakdanja praksa vseh opozicijskih sil v vseh kampanjah oz. volitvah v demokratičnih državah. Da kritične izjave in očitki na račun vlade pomenijo vohunjenje, je izvirna domislica Roberta Goloba.

Toda Golob se pri svoji obtožbi vodje opozicije ni ukvarjal z očitki in kritičnimi izjavami oz. z njihovimi avtorji, ampak z njihovimi zabeleževalci/zapisovalci, tako rekoč z nekakšnimi posredniki, kronisti oz. novinarji, pri čemer naj bi to bili tujci, po možnosti iz Izraela in po možnosti morilci Palestincev v Gazi. To je seveda propagandistična domišljija. Nekoč sta za pomoč pri volitvah poiskala tudi Milan Kučan in Janez Drnovšek. Slednji je za svetovalca najel francoskega Jacquesa Seguelaja, ki se je proslavil z volilno zmago Françoisa Mitterranda. In jasno Janeza Drnovška. Seguela in vsi tuji svetovalci so se “vmešavali” v slovenske volitve.

Golobovi privrženci mirno trdijo, da je bila veleizdaja slovenske korupcije povezana z Netanjahujem, Trumpom, obveščevalno službo Mosad ali nemara z obiskom obskurne organizacije, ki se imenuje Black Cube (Črna Kocka?). In da je povezana, veleizdaja namreč, s pobijanjem Palestincev, kot domnevajo predvsem v nevladnih organizacijah, seveda brez resnega dokaza. Domneva je bila dovolj za pospešek kampanji Roberta Goloba, iz katere izhaja njegovo samoumevno pričakovanje, da bo vladal še naprej.

Če gre res za vmešavanje tujine v slovenske politične procese, potem bo bistrejši opazovalec tega dogajanja nemara sklepal, da sta “prisluha” Klemenčičevi in Švarc-Pipanovi le manjši del gradiva prisluškovalcev, in da jih je nemara zaustavil sam Robert Golob s tem, da se je odpovedal tožbi Izraela, ki jo je pred ICJ sprožila Južna Afrika?

Še nekaj o vohunjenju. Nina Klemenčič in Dominika Švarc-Pipan sta v svojih izjavah pripovedovali o korupciji v vrhovih slovenske oblasti. Iz Golobove obtožbe/obsodbe bi bilo mogoče sklepati, da so trditve o korupciji oblasti najvišja državna skrivnost, katere objava (izdaja) je veleizdaja. Golob razkritje korupcije v aktualni vladi in pri sebi doma imenuje veleizdaja. Z eno potezo je želel prikriti svojo korupcijo in obtožiti konkurenco.

To, kar so zabeležile kamere pri gospeh Klemenčičevi in Dominiki Švarc Pipan, naj bi bila veleizdaja, ki naj bi bila začinjena z zarotniško pomočjo tujine. Čudna zgodba, celo za tiste, ki znajo razstaviti in sestaviti Rubikovo (ne Črno) kocko. Morda bi gospod Golob vsaj po malem pokazal, kako delujejo te kocke? Seveda nič od vsega tega, kar je mogoče dognati z zdravim razumom, ne spominja niti na državni udar, niti na sodelovanje v vojni zoper Slovenijo ali zoper ustavno ureditev. Vojno zoper Slovenijo je pred petintridesetimi leti sprožil Milošević. In slovenska velika generacija, v kateri je eden najbolj vidnih članov Janez Janša (ne morda Tine Hribar, kot smo slišali na nacionalki pri Marcelu) je v tej vojni zmagala.

Ali to drži?

Na neki način ne drži, kajti Slovenija je bila nekoč jugoslovanska socialistična republika, kar pomeni, da je bila del jugoslovanske socialistične republike; vendar je bila v bistvu komunistična monarhija. V monarhijah (diktaturah) je vsaka beseda zoper oblast veleizdaja. Pogoj za zunajsodno obtožbo s strani Goloba o Janševi veleizdaji, je monarhična ureditev Slovenije.

Seveda smo v Sloveniji zmagali republikanci (in celo sprejeli demokratično ustavo), toda monarhija se je vrnila. Slovenski dosmrtni monarh je Milan Kučan, ki nikoli ni zares sestopil z oblasti. Kučanova monarhija deluje praktično ves čas po letu 1945, zelo učinkovito pa (s krajšo pavzo leta 1991) po letu 1993, še bolj učinkovito po letu 2008.

Bistvo monarhije je izrekla tudi aktualna predsednica Pirc-Musarjeva, ki je izjavila, da bo dala mandat za vlado Golobu, ne pa “veleizdajalcem”, ki so razkrili korupcijo v vrhovih slovenske oblasti.

Robert Golob pravi, da se v telefonskih klicih, ki mu brnijo vse dneve po volitvah (ali pred njimi) ponavlja beseda veleizdaja. V našem spominu pa se ponavlja stavek iz rimskega prava Ni zločina brez zakona (Nullum crimen sine lege), ki pomeni da zločinstva ne moremo obesiti nekomu, ker si to želimo ali ker nam to ustreza, ampak ker je njegovo dejanje kaznivo po zakonu. So kritične izjave o vladi ali njihovo objavljanje kaznivi po zakonu? Je kritika slovenske vlade, če prihaja iz inozemstva, nezakonita? Je kdo iz inozemstva skušal zrušiti slovensko državo?

Zanimivo, da je Golob Janši očital prizadevanje za oblast. Sprašujem, kaj sta politika in volilno tekmovanje drugega kot prizadevanje za oblast. V monarhijah volitev ni, ali jih organizirajo tako, da nihče ne bi ogrozil monarha. Igor Omerza je to prikazal v več kot dvajsetih knjigah o Udbi. Njegova najnovejša knjiga govori, kako je Slovenija sodelavko Udbe (Marto Kos) vrinila v evropsko vlado. Glede na pisano sestavo evropskih ustanov in glede na mobilizacijo njenih monarhij je povsem mogoče, da bo njena presaditev uspešna in celo trajna.

Slovenija in Slovenci smo se znašli v zagatni situaciji. V prijateljskem pogovoru v okviru Katedrale svobode smo razmišljali o različnih političnih kombinacijah. Med možnostmi mislimo, da ima prednost zlasti razvojna in programsko desno-sredinska koalicija med Janševo SDS, Vrtovčevim trojčkom, Logarjevimi Demokrati in Stevanovićevo Resnico - ki bi bila tudi najbližja idejam, ki so jih poudarile raziskave naše knjige o Soglasju za zgodovinski trenutek. Nobene koristi ne vidimo v ponovitvi volitev. Izhod vidimo v morebitni veliki koaliciji med Janšo in Golobom ali nemara v tehnični vladi, ki bi jo lahko vodili Matej Avbelj, Mojmir Mrak ali Janez Šušteršič.

Dimitrij Rupel, Žiga Turk, Peter Jambrek,
Ernest Petrič, Alenka Puhar, Ivan Štuhec, Tomaž Zalaznik