Pokojninski referendum, zanj bo zaslužna Delavska koalicija, združba manjših pretežno levičarskih sindikatov, bi lahko vladnim strankam prišla prav – če ga bodo znale obrniti sebi v prid.

Že marsikaj je bilo razglašeno za tisto, kar bi utegnil biti ključ do volitev: od zdravstvene reforme oziroma čakalnih dob do dolgotrajne oskrbe, proračuna, z njim povezanega zvišanja obrambnih stroškov, morda celo kake afere, povezane z odločitvami protikorupcijske komisije. Za zdaj ostajata izziva za vlado dolgotrajna oskrba in referendum o pokojninski reformi. Koalicija je premišljeno v predvolilni čas pripeljala še ljudsko odločanje o uzakonitvi pravice do asistiranega samomora. Več kot 43 tisoč zahtevanih podpisov je že v državnem zboru.

Sašo Radej

Referendum za krepitev vladnih vrst

Oba projekta, tako dolgotrajna oskrba kot pokojninska reforma, sta bila usklajevana in tečeta pod taktirko najmanjše vladne stranke Levica. Nad uveljavljanjem prve že bedi predsednik vlade (ni naključje, da je zadnji interpeliran minister za solidarno družbo Simon Maljevac), najbrž pa bodo morali vladni strategi Roberta Goloba vključiti še v predreferendumsko kampanjo zagovora sprememb pokojninskega zakonika. V prvi vrsti je to vendarle projekt vlade in ne Levice.

Dobljen referendum kaka dva meseca pred volitvami bi utrdil vladne vrste in okrepil dialog z vsemi socialnimi partnerji. Nekateri na intelektualni levici, ki se ne morejo sprijazniti z izplenom pogajanja, menijo, da bi se morali v Levici tega referenduma razveseliti, saj bi dobili dovolj prostora, da v kampanji predstavijo strankine politike; brez potrebe so živčni in s tem vzbujajo občutek, da je pogovor o pokojninski reformi prepovedan. Še več, z referendumom o pokojninski reformi bi se lahko porazilo Janšo.

Vemo, denimo, da je delodajalska stran še sveže nezadovoljna zaradi Golobove samovoljne napovedi božičnice, ni pa pozabila (na to jo navsezadnje spominjajo pobudniki pokojninskega referenduma, zbrani v Delavski koaliciji), da so jim vlada in sindikati na pogajanjih o pokojninski reformi popustili, s čimer so delodajalci ubranili nižjo 8,85-odstotno prispevno stopnjo za socialno varnost.

Prav dvig delodajalske prispevne stopnje na 15,5 odstotka, kot velja za delavce, je bil za sindikate in za stranko Levica najboljša pomoč pri krpanju pokojninske blagajne. V Odmevih je direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Marijan Papež »izdal«, kaj bi lahko bilo v igri v pogajanjih, pri katerih je tudi sam sodeloval: delodajalci bi v primeru dviga delodajalske prispevne stopnje zahtevali podaljšanje delovne dobe na 42 let.

Požrešni lastniki in zgarani delavci

Da država prispeva 1,5 milijarde na leto v pokojninski sklad, pobudniki referenduma ne prepoznavajo kot velik problem (izdatki za pokojnine bodo tudi po reformi v deležu bruto domačega proizvoda še vedno rasli, toda manj, kot bi brez reforme), saj se je država brez pomisleka zavezala, da bo povečala obrambne izdatke za kar 3,5 odstotka BDP.

Daniel Novakovič/STA

Predvsem pa pobudnike referenduma moti, da pogajalcem ni uspelo prepričati delodajalsko stran, da bi namesto prispevne stopnje 8,85 odstotka plačevali več, če že ne toliko kot delavci, torej 15,5 odstotka. Naračunali so, in pri tem se sklicujejo kar na Levico in njen predvolilni program, da bi bil pokojninski sistem vzdržen, če bi izenačili prispevno stopnjo delodajalcev in delavcev.

Denar je po logiki treba vzeti kar požrešnim lastnikom, ki na račun zgaranih delavcev beležijo rekordne dobičke, kot bi rekel Miha Blažič, koordinator enega od sindikatov Delavske koalicije. Tudi šest od sedmih sindikalnih central je večkrat obžalovalo, da jim ni uspelo izenačiti plačevanje prispevkov. Očitno so pri tej zahtevi popustili, da bi dobili kaj drugega v zameno, nekaj, kar je zanje pomembnejše – ohranitev 40-letne delovne dobe.

»Največji delavski referendum«

Še pred volitvami bomo imeli referendum, na katerem bomo po prepričanju pobudnikov vsi volivci povabljeni, da se izjasnimo, ali pokojninska reforma prinaša nekaj dobrega ali pa gre za zakon, uprt proti delavcem, upokojencem in mladim izključno v korist kapitala. Rečeno še bolj privzdignjeno: to bo »eden največjih delavskih referendumov v samostojni državi«. Za vlado, ki se ima za levo oziroma levocentristično, je to temeljna preizkušnja.

F3ZPO

Tako predsedniku vlade kot ministru za delo Luki Mescu ne gre očitati, da nista veliko naredila za krepitev socialnega dialoga. Zato sindikalne konfederacije v teh dneh tako odločno zagovarjajo pokojninsko reformo. Podporniki zakona, ki so sodelovali pri njegovem nastajanju, so se odločno odzvali na začetek zbiranja podpisov. Zveza svobodnih sindikatov, ki je še pod predsedovanjem Lidije Jerkič podprla reformo, je v sejni sobi Doma sindikatov na Dalmatinovi Delavski koaliciji preprečila prirediti novinarsko konferenco. Največji delavski referendum bo tako tudi največji sindikalni spopad. Padec pokojninske reforme bi resno omajal legitimnost sindikalnih central.

Najbrž se bodo le oglasila tudi gospodarska združenja, saj so, kot smo videli v prvih dneh kampanje, prva tarča Delavske koalicije. Upokojenska zveza referendumskim namenom pripisuje izkoriščanje sprejete pokojninske zakonodaje za »nabiranje političnih točk, na hrbtih in na račun upokojenih«. Tak pristop se jim zdi »nesprejemljiv in nehuman do nas, ki smo soustvarjali socialno pravične temelje naše države«.

Mesec: zbiranje okoli Kordiševega političnega projekta

De facto novi sokoordinator Levice Mesec ne pušča dvoma, da ima referendum politično ozadje v političnih interesih posameznikov, tudi in predvsem tistih, ki so še pred nedavnim bili člani Levice. »Gre za posameznike, zbrane okrog Mihe Kordiša, ki si predstavlja, da bo z nasprotovanjem pokojninski reformi in z demagogijo, ki jo v zvezi s tem sporoča, zbral kritično maso ljudi za svoj novi politični projekt,« je dejal v oddaji 24ur zvečer. Kordiš, ki pravi, da je novela pokojninskega zakona »neoliberalni udar na pokojninsko blagajno«, »penzijsko varčevanje« povezuje s »financiranjem orožja za pakt Nato«.

Sašo Radej

Nasprotniki pokojninske reforme na levici si reformo predstavljajo še kot dodatno zmanjšanje razlik med najvišjimi in najnižjimi pokojninami. Podatki kažejo, da se bo kompresija pokojnin povečevala, več upokojencev se bo znašlo na zagotovljeni pokojninski osnovi, že zato, ker je zajeta praktično skoraj vsa delovna doba. Po izračunih Inštituta za ekonomska raziskovanja bi pridobili zavarovanci v vseh decilnih razredih, še največ tisti, ki se jim pokojnina odmeri od najnižje osnove, kar je skoraj polovica vseh. Pri teh bo pokojnina za 10 odstotkov višja glede na to, kar imamo danes. Todi to, poleg t. i. upokojenske božičnice seveda, dokazuje kompresijo pokojnin, torej nekaj, čemur bi morala levičarska politika ploskati.

Bo SDS agitirala proti reformi?

Opozicija odprto ne nasprotuje dogovoru socialnih partnerjev. V njenem interesu je, da je to delo opravljeno in da njen novi minister za delo in socialo s sindikati in delodajalci ne bo, najbrž v slabših razmerah, tekel še enega pogajalskega kroga. V SDS so v dopolnilih predlagali še dodatno ljudem prijazno razvodenitev reforme, ki gre v prid sindikalnim zvezam in upokojenski zvezi. Zamislili so si, da bi se usklajevanje glede na rast plač in inflacije ohranilo pri razmerju 50 : 50.

Pri določitvi referenčnega obdobja so namesto petih najslabših let predlagali izločitev desetih let, višji zimski dodatek za upokojence z najnižjimi pokojninami. Ali bo zato največja opozicijska stranka tudi v referendumski kampanji odkrito nastopila proti reformi in se pridružila levičarski retoriki Delavske koalicije? Do zdaj se ni in se najbrž ne bo, sploh po tako odločnem nastopu šestih sindikalnih central.

Sašo Švigelj

Referendum koalicije

Janez Janša se je po porazu na zadnjih državnozborskih volitvah zaletel z referendumskim trojčkom o zakonu o vladi, zakonu o RTV Slovenija in zakonu o dolgotrajni oskrbi. Posledično je predsednik NSI Matej Tonin razglasil, da z Janšo desnica ne more več zmagati. No, vodja SDS se je postavil na noge in kmalu v javnomnenjskih raziskavah prevzel položaj relativnega zmagovalca. Utrdil ga je najprej lani po prepričljivi zmagi na evropskih volitvah in nato še letos na referendumu o dodatkih k pokojninam za izredne dosežke umetnikov. S prepričljivo doseženim kvorumom (26 odstotkov, dovolj bi jih bilo 20) je dokazal, da lahko zruši še kakšen zakon – in to ravno v času pred volitvami.

V koaliciji so se zamislili in temu prilagodili zakonodajno agendo. Pokojninska reforma in zakon o medijih sta šla med počitnicami na čakanje, sprejet pa je bil zakon o asistiranem samomoru oziroma samousmrtitvi. Sindikat delavcev migrantov je sredi septembra nehal zbirati podpise za naknadni zakonodajni referendum o noveli zakona o urejanju trga dela; dosegli so dogovor, da se črtanje višjih nadomestil za brezposelnost za čezmejne delavce (delavce migrante) prestavi. Podobno ponudbo, naj koalicija sprejeti zakon umakne, oni pa bodo umaknili zbrane podpise, je koaliciji ponudil Aleš Primc, a že z zbranimi podpisi. A to je bila zgolj gesta.

Referendumsko vprašanje na posvetovalnem referendumu se je nanašalo na ureditev pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kakšna bi bila ta pomoč, pa ni bilo določeno, obstajal je le predlog zakona Srebrne niti, ki pa ga je koalicija zavrnila. Čeprav se v koaliciji pritožujejo, češ da je referendum o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja že bil, bi lahko rekli, da so ga pravzaprav sami priredili – vsaj posredno.

Jure Klobčar

Zanesejo se na izid lanskega referenduma (za ureditev te pravice je glasovalo skoraj 55 odstotkov volivcev) in na mnenjske raziskave, ki so jih gotovo tudi sami opravili. Na njihovi strani so tudi vsi večji mediji z razkrivanjem teorij zarot, da se bo, denimo, s samousmrtitvami prihranilo pri pokojninah in dolgotrajni oskrbi. Vrstijo se prikazi trpečih starih ljudi, ki jih zdravstvo ne pusti umreti in jih zdravi proti njihovi volji.

Katero trpljenje si zasluži končanje življenja in katero ne?

Komentatorji v časnikih tako pišejo, da s tem zakonom neznosno trpeča oseba dobiva zgolj možnost avtonomne izbire konca življenja. Po pogovoru s strokovnjaki bo njeno neznosno trpljenje dobilo še status objektivnega dejstva. Nečemu subjektivnemu, kot je neznosno trpljenje, bodo strokovnjaki v pravnem postopku dali status nečesa objektivnega.

Strokovnjaki se bodo torej v komisiji ubadali z vprašanjem, katero trpljenje si zasluži končanje življenja in katero ne. Profesor Borut Ošlaj z ljubljanske univerze se ne strinja z mnenjem, da se s tem drugim pravicam, vključno s širokim naborom pacientovih pravic, pridružuje še pravica do izbire in časa lastne smrti. Na prvi pogled se to sliši smiselno, »dejansko pa ideja humanosti s tem ni dovršena, temveč spodkopana.

Človekove pravice, v tem je njihov osnovni smisel, služijo zaščiti in krepitvi vsakega posameznega človeškega življenja; pravica do lastne smrti pa uniči tisti temelj, na katerem vse pravice slonijo in ki jih končno tudi legitimira. V tem smislu je ta ‘pravica’ v očitnem nasprotju z vsemi drugimi človekovimi pravicami, in torej ni njihova dovršitev, temveč je de facto njihov suspenz in ukinitev,« je prepričan filozof, ki na filozofski fakulteti predava predmet sodobni problemi etike.

Jure Klobčar

Kulturnobojno okolje

Glede na izkušnje z dosedanjimi referendumi ne gre pričakovati, da bo razprava v kampanji potekala na ravni, kot jo zastavlja omenjeni filozof ali pa denimo profesor Alojz Ihan. Prej kot ne se bo namesto preizpraševanja naivnega pojma avtonomije (resnično avtonomen je, pravi Ošlaj, le tisti, ki paradoksno ne more biti samemu sebi svoj lastni zakon) sukala okoli zastrupljanja na eni ter Katoliške cerkve in tudi zgolj Slovenske škofovske konference na drugi strani – v kulturnobojnem okolju torej.

Pri slednjem se najbolj sistematično trudi eden glavnih avtorjev in pobudnikov zakona akademik Andrej Pleterski. Ker bo še veliko priseganja na avtonomijo, si zastavimo le vprašanje: Ali iz avtonomno izražene prošnje na smrt bolnega lahko izhaja dolžnost drugega, da tej prošnji ugodi in izvede njegovo usmrtitev?

Krščanska etika ne more biti temelj zdravniške etike?

Z zakonom o asistiranem samomoru se na ministrstvu za zdravje niso ubadali, od združenja za dostojno starost Srebrna nit so ga prevzeli in preoblikovali koalicijski poslanci, pred tem pa mu dali načelno podporo ljudi na posvetovalnem referendumu. V okviru ministrstva deluje komisija za medicinsko etiko kot posvetovalno telo ministrice za zdravje, ki zakonski ureditvi asistiranega samomora in evtanazije nasprotuje, tudi in predvsem zato, ker je v nasprotju s temeljnimi načeli medicinske etike.

Sašo Radej

Poslanci koalicije so na ta način obšli enega ključnih strokovnih organov. Ne zmenijo se za opozorila predsednika komisije za medicinsko etiko nekdanjega ministra za zdravje prof. Božidarja Voljča, da se bodo zaradi uzakonitve te pravice povečevali pritiski na dolgotrajno trpeče posameznike v visoki starosti, brez izgledov za izboljšanje, v smeri prostovoljnega končanja življenja.

Ena od zadreg ob tem zakonu, o katerem bomo odločali na referendumu, je, da mora zdravstvena politika še naprej skrbeti za preprečevanje samomorov. Da smo pri tem uspešni, pravijo psihiatri, je potrebno sodelovanje celotne družbe. Pomembno je, dodajajo, da se o možnosti preprečevanja samomorov pogovarjamo, še preden pri nas samih ali pri naših bližnjih nastopi takšna stiska, da pomislimo na samomor.

Vsako leto je 400 takšnih smrti, in raziskave kažejo, da vsako leto najmanj 2400 ljudi žaluje po samomoru bližnjega tudi z močnimi občutki krivde, dvomi o življenju umrlega, stigmo in drugimi bolečimi občutki. Ni realno pričakovanje, da bi vseh teh čustvovanj v primerih asistiranega samomora ne bilo, ker ga plača država in ker naj bi bilo število teh primerov v nacionalnih demografskih bilancah statistično zanemarljivo.

Ker zdravništvo vztraja pri civilizacijsko uveljavljenih etičnih standardih in se sklicuje na kodeks medicinske etike, so se privrženci nove uzakonjene pravice lotili samega pred desetletjem prenovljenega poklicnega etičnega kodeksa. Tudi z argumentom, da krščanska etika ne more biti temelj zdravniške etike v javnem zdravstvu.

Marko Vavpotič

Politične (zlo)rabe referenduma

Nobena stranka ni imuna pri politični (zlo)rabi referenduma. SD oziroma njena predhodnica Združena lista socialnih demokratov je proti koncu 90. let nameravala z referendumom načeti zakon o denacionalizaciji, vendar ji je ustavno sodišče to preprečilo. SDS je z referendumom pred tem uzakonjala večinski volilni sistem, s katerim bi prevzela primat v svojem taboru. Ko je prva Janševa vlada skušala leta 2007 v krovnem šolskem zakonu zasebnim šolam zagotoviti javna sredstva v enaki višini kot javnim šolam, so v ZLSD zapretili z referendumom, določba je bila umaknjena, saj takratni šolski minister Milan Zver in v vladi niso želeli referenduma o cerkvi.

Priložnost za populistične prijeme

Referendumi so izvrstna priložnost za vseh vrst populistične prijeme. K podpisovanju za referendum poziva Pavel Rupar s svojim Glasom upokojencev, pa tudi nekdanji politični lider upokojencev Karl Erjavec s svojo stranko Zaupanje. Proti pokojninski noveli so pozivali tudi na shodu proti Pohodu za življenje. Na drugi strani ima reforma močnega podpornika pri nekdanjem predsedniku Milanu Kučanu. Aktualna vlada po njegovih besedah – izrekel jih je na festivalu za tretje življenjsko obdobje – nobene druge spremembe ni toliko preverjala in iskala tolikšnega soglasja. Za Ruparja je dejal, da zlorablja ljudi v stiski in jih pošilja na ceste z nerealnimi obljubami.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.