Razkrivamo: kaj je Rok Svetlič pred štirimi leti dejal o migracijah in migrantih

Na posvetu na ministrstvu za notranje zadeve o migracijah in zakonu o tujcih lansko poletje je Zagorc slišal, da je Svetlič izjavil, da »mora država, če ne želi ostati postmodernistično mehkužna, za zaščito svoje simbolne vloge gospodarja v skrajnem primeru tudi streljati na migrante ob nezakonitem prečkanju državne meje«.

Svetlič je je v demantiju opozoril, da je trdil diametralno nasprotno«. »Za vsako ceno je treba najti pravno rešitev, ki bo kar se da zmanjšala možnost eskalacije nasilja na meji, ki neizogibno vodi v kršitev človekovih pravic. To je bil edini namen sestanka na ministrstvu, na katerega je bil vabljen tudi kolega Zagorc. Problem je, da bo država uporabila vsa, tudi najbolj brutalna sredstva, če pride do tega, da bo njen obstoj ogrožen - in to velja tako za absolutistično kot postmoderno državo. To je prva stvar, ki nas mora skrbeti.«

Pred skoraj štirimi leti smo se pogovarjali z dr. Svetličem. Dotaknil se je tudi migracij in migrantov:

»Liberalne demokracije evropskega tipa, ki so najširšemu širokemu krogu prebivalstva zagotovile najširšo dostopnost gmotnih, kulturnih, katerihkoli dobrin, se s pomočjo zastrupljanja prikazujejo kot največja sramota človeštva, kot kraj kjer se na vsakem koraku tepta enakost, svoboda. Brezskrupolozno se uporablja najmočnejša retorika kot je fašizem, nacizem, totalitarizem. Na zadnje smo videli, da je kakršen koli poskus kakršnakoli regulacije migrantskih tokov izenačen z rasizmom. To je beg od odgovornosti intelektualca, zatekanje v kotiček navidezne svobode, ki ljudi nagovarja, naj ne dajo pripoznanja ureditvi, kakršno poznamo: ker naj bi bil skoz in skoz korumpirana in nepopravljiva. Hrepenite po drugem svetu, ki ga oznanjamo mi in prezirajte tega!«

V Nemčiji, je govoril Svetlič v intervjuju za Reporter, se regulacija migracij pogosto izrodi v nekakšno pokoro v imenu zgodovinske krivde. »Ker v zgodovini niso znali reči ne – najprej leta 1933, potem leta 1936 s t. i. nürnberškimi zakoni, na koncu leta 1939 z vojno –, skušajo to prinesti notri zdaj, z »ne«-jem pravu v imenu humanosti. Spodnesli so dublinsko uredbo, zlorabljali diskrecijsko pravico, s pomočjo katere so 100.000 ljudem pravno pokrili evidentno nezakoniti vstop v državo.«

Vprašali smo ga, zakaj je stopnjevanje histerije (»patološke pozornosti,« kot se zapisali v Delu) okoli sirskega begunca Ahmada Shamieha šolski primer kolapsa demokratične kulture?

Svetlič: »Namesto, da bi s človekovimi pravicami utrdili zaupanje v pravo, na katerem temelji demokratična skupnost, postajajo instrument, ki lahko čez noč razveljavi celoten pravni sistem. Z drugimi besedami, če nekomu uspe spromovirati tezo o kršitvi človekovih pravic, je to Arhimedov vzvod, ki lahko vrže državo s tečajev. To se je zgodilo ob nesrečnem primeru gospoda Shamieha, ki je v nekaj urah dobil vstop v vse veje oblasti in jih blokiral. V parlamentu se je pojavil kot izključni center pozornosti, vlada pa je panično iskala način kako prelisičiti odločitve sodišč, ki jih že v izhodišču nihče ni jemal resno. Za nekaj ur tisti dan država Slovenija ni obstajala.«

In še:

»Del razlogov za nezaupanje v demokracijo lahko pripišemo tudi EU, ki je zlasti ob eskalaciji begunske krize izkazala neverjetno slabotnost. Spoznali smo, da živimo v skupnosti, ki se z neverjetno pedantnostjo ubada z obliko sadja, ki gre na transporte in na police, hkrati pa kolapsira ob relativno majhnem izzivu glede na to, da šteje pol milijarde ljudi in velja za najbogatejšo svetovno povezavo. EU je ob tem kršila svoja lastna pravila vključno z dublinsko uredbo. Tudi to je razlog, zakaj marsikdo upravičeno zastriže z ušesi, ko posluša, naj še vedno brez ugovora zaupamo demokracijam, povezanim v EU.«

O tem, zakaj se je že takrat potegoval za ustavnega sodnika pa je Rok Svetlič dejal:

»Ustavno sodišče je ena najpomembnejših institucij v naši državi, kraj, kjer se ugotavlja, kaj sploh pomenijo temeljni moralni koncepti na katerih temelji naša družba. Denimo svoboda, enakost, demokracija. Vsem nam gre, jasno, za svobodo, enakost itn., toda odgovor na vprašanje, kaj to pomeni v vsakdanjem življenju, pa se najde šele v konkretnih situacijah, kjer je treba posamezne v ustavi zapisane standarde uravnotežiti tudi z drugimi. To lahko vodi do sporov, ki so rešljivi šele v okviru interpretacije in odločitev ustavnega sodišča. S tem sem se veliko ukvarjal in o pisal tem. Življenje se mi je obrnilo tako, da sem končal tudi pravno fakulteto. Videl bi se tudi v vlogi ustavnega sodnika.«