Ker dogovor z Evropsko komisijo ne vključuje mehanizma prodaje NLB, se je odprl prostor za shemo. Ideja, kot jo je predstavil SDH, je taka: država ostane s 25 odstotki lastništva plus eno delnico, preostalo si razdelijo trije kupci. Ideja, da kupcev za NLB še ni, in da se privatizacija začenja iz ničle, je nesmiselna, ekipa je že pripravljena in nenazadnje tudi sistem privatizacije prodaje NLB, kot ga je predstavil Marko Jazbec, jasno priča o tem. Zakaj? Prvič, nakup treh četrtin banke, pri čemur ostane zadnja četrtina v rokah države, je smiseln le, če ste sposobni koordinacije z vlado, natančneje s politiko.
Slednje je pokazal prav primer belgijske zavarovalnice KBC. In drugič, vezano na prvič, taka shema prodaje, ki je bila izvedena s KBC, je v očeh tujih finančnih trgov zelo diskreditirana, saj je vsem jasno, da lastniško kohabitiranje z Republiko Slovenijo pomeni tudi vsiljevanje različnih shem, ki prihajajo od slovenske politike in interesnih skupin. Posledično je jasno, da v tako shemo ne bo vstopil noben tuj investitor, s čimer postane tudi jasno, da je pisana na kožo domačim prevzemnikom.
Če ne verjamete, naj vam povem bolj preprosto: ta privatizacija je identična temu, da kupite štirisobno stanovanje, vendar s pogojem, da ena soba ostane v lastništvu originalnega lastnika, ki pa si pridrži vse pravice, da soodloča pri vsem, kar je vezano na celotno stanovanje. Kdo bi šel v tak nakup? V našem primeru samo ekipa, ki se lahko do popolnosti koordinira z vlado.
Združba, ki naj bi se v koordinaciji z vlado in SDH začela spravljati k prevzemu NLB in o kateri že skoraj na glas govori finančna ulica, je sestavljena iz Modre zavarovalnice, Triglava in Save RE. Naslednji teden vam bomo v Reporterju razkrili relacije, ki to tezo potrjujejo, za namene tega članka naj bo dovolj zgolj razkritje. Nenazadnje pri Reporterju menimo, da je v javnem interesu vedeti, kaj se dogaja v zakulisju napovedane privatizacije NLB.
Naskok na Banko Slovenije
Znotraj tega konteksta je treba razumeti nov naskok grupacije na Banko Slovenije. Ta institucija je namreč edina, kjer združba ni zavarovala svojih pozicij, ne obvladuje niti guvernerja, niti nima premoči v svetu, ki je sestavljen iz viceguvernerjev, kar pomeni, da prihaja do neprijetnih motenj pri koordinaciji naskoka na NLB. Saj razumete? Časa je malo, finančne in politične razmere so kaotične in nestabilne, to pomeni, da je vsako sesuvanje postopkov privatizacije, kot si ga je zamislila naša združba, resna grožnja, da se shema ne zapre po njihovi želji. Vsaj dva dogodka potrjujejta našo tezo o potrebi združbe, da zaustavi bančnega regulatorja.
Prvič, zavzem nadzornega sveta NLB s strani ekipe, ki je prišla iz NLB Montenegrobank in pod nadzorom že prej prevzetega SDH, je razkril, da je upravno-nadzorna struktura NLB usklajena z načrtom združbe, s čimer se je zavaroval postopek kasnejšega naskoka na NLB. Toda zapiranje sheme je posredno preprečila prav Banka Slovenije, saj je črnogorska ekipa morala omenjeni banko zelo hitro zapustiti. To je bila prva in zelo resna motnja v shemi.
Drugič, terjatve tujih podružnic slovenskih bank do nerezidentov (in teh je 800 milijonov evrov) se po zakonu o DUTB niso prenašale na to institucijo, kar pomeni, da so ostale na slovenskih bankah, to pomeni, da se bodo morale ponuditi na trgu. Te terjatve pa so najbolj boleče za staro ekipo, saj je velika verjetnost, da gre tako kot v primeru Optime Leasing (Hrvaška) in Vektre (Črna gora) za fiktivne terjatve, za katerimi se v resnici skriva sistemsko ropanje NLB. Kaj to pomeni? Zelo veliko razkritega nelegalnega poslovanja in seveda prelitje fiktivnih terjatev v dejanske takoj, ko bi jih na trgu odkupil zasebnik. Povedano drugače, fiktivni posel, ki se je končal s slabim posojilom, je bil samo del poslovne igre, ki se ji reče črpanje denarja iz NLB, nikoli ni bilo mišljeno, da bi obstajala dejanska obveznost in dejanska terjatev oziroma da bi se karkoli poravnavalo in vračalo, zgolj prosti rop.
Zdaj pa si zamislite obup na obrazu posameznika, ki je v igro vstopil kot fiktivni kreditojemalec, a se pojavi nekdo, ki je njegovo terjatev odkupil in zahteva njeno izplačilo. In točno to, prodaja terjatev do nerezidentov, zasebnim investitorjem, je bilo tisto, kar je Banka Slovenije ponudila decembra 2015 s predlogom ustanovitve AMC, podjetja, ki bi upravljalo te terjatve. Lahko sklepamo, da bi prodaja 800 milijonov evrov, kolikor je vseh teh terjatev, popolnoma uničila mrežo. Saj razumete, kajne? Vse skupaj ne bi prešlo na paradržavno DUTB ali kakšno državno shemo za reševanje problemov, temveč na trg. In trg je neizprosen. Vlada je predlog Banke Slovenija zavrnila in s tem vrnila proces prodaje teh terjatev v varno, z davkoplačevalskimi sredstvi financirano zaledje interesnih skupin. In to je drugi razlog, zaradi katerega lahko utemeljeno sklepamo, da se je mreža odločila, da bo skočila na Banko Slovenije.
Neznank, ki prihajajo z Banke Slovenije in s tem tveganj za združbo, je še več. Banka Slovenije jim lahko prepreči množino poslov in zlahka povozi SDH, zato je popolnoma jasno, da če se Banke Slovenije ne prevzame, ni privatizacije NLB na način, kot je bila zamišljena. In to je tisto, kar v resnici spremljate: dekapitacija in podreditev Banke Slovenije neki združbi.
Nenadejana koalicija
V tej bitki za dekapitacijo Banke Slovenije se je razvila še ena podzgodba, ki precej dobro kaže na to, da obstaja v SDS neka klika, ki zlorablja lastno stranko za svoje lastne interese. Govor je o akciji poslanca Marka Pogačnika, s katero je pozval Mira Cerarja, da naj se znebi guverneja Banke Slovenije. Z racionalnega vidika ni nobene logike, zakaj bi SDS pozivala prav to vlado, da naj se znebi prvega slovenskega bančnika, medtem ko pozivov, institucionalni ravni, po odhodu likov, kot so Marko Jazbec, Metod Dragonja ali Borut Jamnik, kar ni in ni. Zakaj trdim, da je ta teza o kliki v SDS realna? Zaradi doslej še nerazkritega posla, ki je bil sklenjen na relacij Pogačnik–Roman Pajenk. Leta 2007 je SOD, ki jo je vodil Pogačnik, brez posebne logike od Pajenkove odkupila za milijon evrov podrejenih obveznic, in to z dvema pomembnima klavzulama. Prvič, da je odprta možnost povratnega odkupa podrejenih obveznic s strani Probanke; in drugič, da je pogodba sklenjena in izvedena brez vednosti nadzornega sveta. Prva klavzula je popolnoma nesmiselna tako s političnega vidika (Probanka je bila, tako kot Factor banka, skorajda ekskluzivno banka grupacije, imenovane Forum 21) kot z ekonomskega (odkup in prodaja podrejenih obveznic je omogočilo zgolj prodajo celotne emisije Sodu, ki pa ni ravno finančni sklad, pa v najboljšem primeru obresti), vse skupaj pa je pomagalo banki, ki je zapustila ogromno dediščino slabih kreditov in omogočila hijensko plenjenje po domači ekonomiji.
Druga klavzula je seveda v nasprotju z zakonom. To pa ni najbolj škodljiv posel Soda v času, ko ga je upravljal Marko Pogačnik, v istem obdobju se je zgodila absurdna transakcija, po kateri je NLB, ki jo je takrat nemoteno obvladovala stara mreža, napolnila Merfin s krediti, s katerimi so Kordež in prijatelji odkupili Merkur. Kordežu in ekipi sta tedaj delež Merkurja prodajala Pogačnikov SOD in seveda KAD. Mogoče sta bila to zanimiva posla za oba paradržavna sklada, toda konstelacija posla je bila vnaprej jasna: prevzem se bo zataknil in državna banka bo ostala zgolj z enormnim neodplačanim prevzemnim kreditom, ki ga ne bo mogoče izterjati, vse skupaj pa bo padlo na davkoplačevalska ramena. Torej? Nekdo je uzurpiral SDS za lastne namene, kar pomeni, da so lovke starega omrežja močno razprostrte ne samo po teritoriju, ki ga obvladuje levi del slovenske politike, ampak tudi na desnem političnem polu.
Medijska konstrukcija realnosti
Vsemu temu sledi še celotna medijska konstrukcija, ki se odvija skorajda na dnevni ravni in gre prav v smer priprave javnega mnenja na prevzem NLB s strani združbe. Tako smo imeli priložnost brati, da je guverner Banke Slovenije oškodoval državo za 50 milijonov evrov, ker naj bi se dokazalo, da je potrebno Probanko znova dokapitalizirati. Ne glede na to, kaj si avtor teh vrstic misli o načinu reševanja slovenskih bank, ni odveč povedati, da gre za sredstva, ki jih po originalnemu načrtu, koordiniranem z Evropsko komisijo, vlada Republike Slovenije namenja kot pomoč pri rekonstrukciji banke, kar je znano vsaj že nekaj let. O oškodovanju tako ni nobenega govora, pot resnice je bila s tem pervertirana in v korist nekih interesnih skupin, ki morajo za naskok na NLB zavzeti Banko Slovenije.
Potem ste brali o tem, da sta Rok Praprotnik in viceguvernerka Mejra Festić prav zarotniško napisala anonimko, na podlagi katere je črnogorska ekipa ostala brez licenc in je morala zapustiti NLB. To seveda ne drži, ta ekipa ni imela nobene možnosti, da zaradi poslov NLB Montenegrobanke sploh kdaj dobi licence, in to ne glede na to, kakšne anonimke naj bi pisal kdorkoli. Namen te zgodbe? Obglavitev Banke Slovenije.
Sledilo je medijsko izpraševanje, ali morda sklad Apollo, novi lastnik NKBM, ni zgolj vmesnik pri nakupu NKB, pri čemer naj bi bila v ozadju neka goljufiva kupčija v navezi z različnimi slovenskimi omrežji. To je povsem absurdna teza, ki lahko preživi samo v domačem javnem prostoru. Zakaj? Apollo slovenskih omrežij ne potrebuje, Apollo ni Modra Zavarovalnica, ampak eden največjih skladov lastniškega kapitala na svetu. In kar je pomembnejše, v EU obstaja pravilo, da skladi lastniškega kapitala, kot je denimo Apollo, ne morejo lastniško vstopiti v sistemske banke (kar naj bi bila NKBM), Apollo je naredil ravno to, zato je nastal precedenčni primer, posledično je pod drobnogledom vseh institucij EU. Da bi Apollo v teh okoliščinah tvegal veliko večje posle z vstopom v druge sistemske banke v EU, s tem da bi prekupčeval z minornimi, obskurnimi omrežji v neki nepomembni mikrodržavi, kot je Slovenija, je zunaj domene normalnega. Namen teh »razkritij«? Preprečiti, da bi v javnosti kdorkoli, razen domače ekipe, postal sprejemljivi lastnik NLB.
To še ni vse, iz dežurnih medijskih kanalov smo izvedeli celo to, da zavarovalnico Sava Re motijo hrvaški lastniki. Trikrat lahko ugibate, zakaj. Verjetno zato, ker niso navdušeni, da sodelujejo v naskoku na NLB z ekipo, ki jo definira vse prej kot normalno poslovno obnašanje.
Vse, kar ste doslej prebrali, jasno kaže, da nimamo opravka z normalno privatizacijo, temveč z načrtno ugrabitvijo NLB, pri čemer ni nobenih zadržkov, da se zlorablja institucije (vlada RS in SDH), transformira institucije, dokler ne delujejo v isti smeri kot interesne skupine (Banka Slovenije in nadzorni svet NLB), in se ob tem korumpira še resnica, s tem pa se manipulira javno mnenje.
Naslednji teden vas čaka zgodba o tem, zakaj trditev, ki prihaja z ljubljanske finančne ulice, da se Modra Zavrovalnica, Triglav in Sava RE pripravljajo na prevzem NBL, ni nesmiselna.