V temu članku vam bomo pokazali, kako je Safti preživel in kako zelo je prisoten vse okoli nas. Argumenti in gradivo iz Arhiva Slovenije, ki so objavljeni s tem člankom, vam bodo nedvoumno pokazali, da zloglasni Safti ni odšel nikamor in da zgodbe o veliki vrnitvi rdečega kapitala v tranzicijo niso fantazije, ampak realnost.
Geneza KB1909
Najprej na kratko o tem, zakaj bi moral leta 2016 kogarkoli obremenjevati Safti? Predvsem zaradi tega, ker je to finančno ustanovo, kot kažejo dokumenti iz Arhiva Slovenije (poročilo o prevzemu Saftija najdete v Arhivu Slovenije v fondu AS1931, škatla 2137; »Naša podjetja v inozemstvu«), v imenu tedanje Ljudske Republike Slovenije, s kombinacijo izrivanja malih delničarjev in goljufivega prevzema s pomočjo slamnatih lastnikov, omrežila tedanja UDV (Uprava državne varnosti). Kaj to pomeni? Da so morda že bili lastniki Saftija italijanski državljani slovenske narodnosti, v resnici pa je bilo to lastništvo tega, kar se je leta 1991 transformiralo v družbeno premoženje Republike Slovenijo. Denar, ki je bežal iz Saftija vse do leta 1991 po različnih kanalih (doslej so identificirani štirje močni kanali za odtekanje denarja: Colcommerce Vaduz, Hafing Vaduz, Proteus Liechtenstein in Proteus iz karibskega davčnega raja), se je po letu 1991 nekaznovano vračal v slovensko privatizacijo. Vse to naj bi potekalo do zloma Tržaške kreditne banke in Saftija, ko se je dobršen del Slovenije oddahnil, da se v državo ne priliva več kapital korumpiranega izvora. Toda ni tako.
Leta 1909 je slovenska narodna skupnost v Gorici ustanovila Kmečko banko, ki je do druge svetovne vojne delovala kot finančni steber slovenskega zadružništva na Goriškem. Po drugi svetovni vojni pa je prešla po fiktivnih lastnikih v last Ljudske Republike Slovenije in pod upravo UDV. V letnem poročilu UDV za leto 1949, ki ga hranijo v Arhivu Slovenije, je jasno dokumentirano, kakšna je bila resnična lastniška in upravljavska struktura te banke (AS19231, A – 10 – 6; materialni arhiv). Kdo so bili njeni pravi lastniki, izveste iz poročil UDV: Safti. Kdo do bili lastniki Saftija? Po fiktivnih lastnikih in UDV Ljudska republika Slovenija. Toda tu se zgodba ne konča, v arhivu najdete dokument, ki je objavljen s tem člankom, narejen pa je bil tik pred padcem socialističnega sistema, v katerem je o lastništvu Kmečke banke izpričano tole: ker slamnati Safti ni mogel preseči regulativne omejitve deleža lastnine, so to težavo odpravili tako, da so prevzeli slamnato lastništvo »zaupni Slovenci«, ki so se sočasno odpovedali lastništvu delnic, pogodbe o prevzemu teh slamnatih delnic pa so deponirali v bančnem trezorju. Ko so bile izplačane dividende, pa je veljal dogovor, da se 50 odstotkov dividend vrne na fiktivne lastnike prvega reda, torej na Safti, preostalih 50 odstotkov pa se razdeli manjšini. To pomeni, da je 50 odstotkov dividend fiktivnih delnic s preostalimi »legalnimi« saftijevskimi delnicami potovalo v Trst, potem pa preko davčnih oaz v roke upravljavcev, torej politične vrhuške, SDV (Službe državne varnosti) in rdečih direktorjev. Kasneje se je Kmečka banka že v tranziciji preoblikovala iz zadruge v delniško družbo ter končno v finančno skupino, ki je danes znana kot KB1909.
Zakaj ste morali prebrati toliko zaprašene zgodovine? Zaradi zanimivega pravnega razpleta, do katerega pripeljejo arhivski dokumenti, KB1909 namreč ni nastala iz zraka in njeni lastniki nikoli niso bili pravi lastniki v zakonskem pomenu besede, ampak fiktivni lastniki. Prava lastnica delnic bi morala leta 1991 postati pravna naslednica Ljudske in kasneje Socialistične republike Slovenije, to je današnja Slovenija! Če bi bilo tako, bi moralo tisto, kar se danes imenuje KB1909, priti v maso družbenega premoženja in od tam v privatizacijo, tako kot vsako podjetje v tranziciji. Tako kot Petrol, TAM, Mercator, Ljubljanska banka itd., a se to ni zgodilo, leta 1991 je po neznanem hokuspokusu fiktivno lastništvo očitno postalo kar zasebno! Tisto, kar je SDV leta 1989 v objavljenem dokumentu označila kot »zaupni Slovenci«, je očitno postala ekipa tranzicijskih privatizacijskih zmagovalcev.
Danes ima KB1909 kup lastnikov, med njimi se v različnih obdobjih najdejo NLB, KD Group, lastniška stalnica in večinski lastnik te finančne družbe pa je Sklad Trinko. Ali je za Skladom Trinko skupina »zaupnih Slovencev«, seveda ne moremo odgovoriti.
Nepoučeni lahko odvrne, prav, ena nerazjasnjena tranzicijska epizoda privatizacije več, pa kaj potem? Naj vam povem, kaj potem, kapital KB1909 je zalil Slovenijo. Pojasnimo malo bolj natančno zgodbe, ki so že znane.
KB1909 in slovenska tranzicija
KB1909 je v Sloveniji finančno, poslovno in lastniško precej prisotna. Naj vam navedem samo nekaj primerov. Še nedolgo je bila lastnica podjetja Mark Medical, ki je v Sloveniji zaslovel po srčnih opornicah, ki so jih prodajali slovenskemu zdravstvenemu sistemu, in to po štirikrat višji ceni, kot je bila dosežena v sosednjih državah. Mark Medical je s slovenskim zdravstvom sodeloval odlično, saj je po podatkih sedaj preminulega supervizorja realiziral za skorajda 200 milijonov evrov poslov. Zaupni Slovenci pa to.
Družba KB1909 ni znana samo po svojem hčerinskem podjetju, ki je prosperiralo s sredstvi, ki so sicer namenjeni za zdravje vseh nas, ampak je vpletena v kar precej zanimivih prevzemov in notoričnih parapodjetniških zgodb. KB1909 je v času velikega lastniškega preobrata pri reviji Mladina vstopila v to podjetje in je po hčerinskem podjetju Distriest lastnica tega časopisa, ki se tako rad bori proti fiktivnim lastnikom, za javno zdravstvo in proti kazinokapitalizmu. Toda to še ni nič, spomnim naj na še nekaj primerov. Nekoč so bili solastniki v podjetju iz mesnopredelovalne industrije, ki je slišalo na ime MIP. Finančna družba KB1909 je bila tam manjšinski lastnik, ki pa je bil ključen za usklajeno delovanje pri prevzemu Mipa s strani njegovega direktorja uprave (in njegovega sina) Vovka. Usklajeno delovanje v primeru Mipa je bilo nekaj časa pod drobnogledom regulatorja, potem pa je kar izginilo iz obravnave. Konec poznate, podjetja MIP ni več. KB1909 je lastniško vstopila v KDD in tam se jih je spet sumilo (seveda suma ni bilo na institucionalni ravni) tako usklajenega delovanje kot tudi parkirišča.
Med njihovimi člani kapitalističnega upravnega odbora najdete Jurija Detička, nekoč v socializmu upravnika Adria bank, avstrijske podružnice Ljubljanske banke z Dunaja, danes staroste rdečega bančništva. Dunajska Adria je bila tudi sicer naklonjena KB1909, saj je odkupovala njihove obveznice, ni pa bila tako zelo naklonjena kot LB/NLB, ki je celo lastniško vstopila v to institucijo »zaupnih Slovencev«. Tukaj vas spet prosil, da pogledate objavljeni dokument, in sicer zaradi zanimive trditve: »Lisjak je ponovno potrdil, da je v Avstriji oseba, zadolžena za koordinacijo pretoka med ʻmanjšinskimi bankamiʼ ter pooblaščena za kontrolo med drugim tudi v KB Gorica. Ta oseba naj bi bila pod okriljem LB zadružne banke v Ljubljani.« Kaj bo na to razkritje dokumenta SDV rekel Jurij Detiček?
Družba KB1909 je dvakrat lastniško vstopila v Protej, menedžersko podjetje, ki je prevzelo ACH, pri čemer je bila izpeljana še posojilna shema z molzno kravo ACH, ki se ji reče Adria Mobil. ACH in Protej? To ni ravno majhna zgodba, kajne? Leta 2012 so vstopili tudi v Istrabenz in potem tudi odlično izstopili iz njega. Ko je Istrabenz že zaključeval svojo poslovno pot, so se potegovali za vstop v Postojnsko jamo, prišli so tudi v Deželno banko Slovenije.
Čigava je KB1909?
S tem se zgodba o lastniških in poslovnih koalicijah KB1909 še ne konča, tu je še desni krak, ki bo opisan naslednjič, toda napisano zadostuje, da postavimo nekaj ključnih vprašanj. Prvič, kdaj in kako se je, če sploh, transformiralo lastništvo Republike Slovenije v zasebno lastništvo v primeru KB1909? Drugič, če te transformacije ni bilo, najti je ne morete, kako se je lahko tisto, kar se danes imenuje KB1909, izognilo privatizaciji? Tretjič, gre za dokumente iz Arhiva Slovenije, ki jasno definirajo genezo lastništva v Saftiju in KB1909, ti dokumenti so ležali najprej v Varnostno-informativni službi (VIS), potem v Sovi, kako to, da ni nihče ničesar problematiziral, predal tožilstvu ali policiji? Zakaj Miha Brejc tega problema ni naslovil na Agencijo za revizijo procesa lastninjenja? Kaj je imela desnica od tega, da je dokumente, skrite v arhivu, pospravila pod mizo? Za levičarje vemo, kaj je bil njihov interes, če ne drugega, je todvestomilijonski interes, imenovan Mark Medical in konsolidacije Rigelnikov in celotnega imperija v ACH.
Če se izkaže, da so »zaupni Slovenci« res za Skladom Trinko in drugimi današnjimi lastniki KB1909, potem imamo opravka s preživelim esdevejevskim kapitalom, ki se je izognil privatizaciji in se zlil v Slovenijo. Še več, izkaže se, da se je zgodila ena največjih kršitev slovenske zakonodaje v celotni zgodovini in da posledično nič, kar sliši na ime KB1909, ne bi smelo imeti licence za poslovanje. Še huje: glede na vpletenost NLB bi morali padati kazenski postopki in odvzemi licenc po celotnem bančnem sektorju, tudi po Arharjevi Banki Slovenije. Da o kazenskem pregonu oslepljenih regulatorjev niti ne govorimo.
Torej čigava je KB1909, ki se je tako zelo vpletla v slovensko tranzicijo in proces lastniške konsolidacije? Jaz odgovorov na ta vprašanja nimam, nihče več pa me ne bo prepričal, da je Safti oddaljena in fantazmagorična preteklost skupine shizofrenikov.
Sedaj pa najpomembnejše. Dokumenti, ki so najdeni v Arhivu Slovenije, nakazujejo sum storitve kaznivega dejanja oškodovanja družbenega premoženja Republike Slovenije. Pričakujem, da bosta NPU in tožilstvo začela preiskavo, saj razumem to razkritje in ta članek kot seznanitev regulatorjev.
