Ljubljančan B. H. je bil ogorčen, ko je videl, kako se generalni državni tožilec Zvonko Fišer na vse pretege brani prevzeti odgovornost, potem ko je KPK ugotovila, da je pri imenovanju generalnega direktorja tožilstva ravnal koruptivno. B. H. je imel namreč s Fišerjem že izrazito negativno izkušnjo, ko slednji še ni bil generalni državni tožilec, je pa kar dvakrat ravnal protizakonito pri reševanju njegovega primera.
Kalvarija B. H. se je začela maja 2005, ko mu je ljubljansko mestno redarstvo izdalo plačilni nalog v višini 80 evrov (tolarsko protivrednost), češ da je februarja tega leta napačno parkiral na Grablovičevi ulici v Ljubljani. Po besedah B. H. to ne drži, zato je zoper plačilni nalog redarstva podal zahtevo za sodno varstvo, ki jo je reševalo okrajno sodišče v Ljubljani. Avgusta 2008 se je sodišče izreklo za nepristojno, saj se je spremenil zakon o prekrških, ki je dal pooblastilo prekrškovnemu organu, da odloči na prvi stopnji. Tako je redarstvo oktobra 2008 izdalo odločbo o prekršku, zoper katero je B. H vložil zahtevo za sodno varstvo na okrajno sodišče. Slednje je januarja 2009 njegovo zahtevo zavrnilo, pri čemer se sploh niso opredelili do navedb v njej. 16. 3. 2009 je redarstvo to odločbo sodišča poslalo B. H., kar pomeni, da je bil že presežen štiriletni absolutni zastaralni rok za opravo vseh procesnih dejanj od domnevne storitve prekrška. Da gre v takšnih primerih za prekoračitev absolutnega zastaranja, je odločilo že ustavno sodišče v eni od odločb leta 2005, pri čemer je tedanji ustavni sodnik Zvonko Fišer glasoval proti odločbi.
B. H. se je z argumentom zastaranja pritožil zoper sodbo okrajnega sodišča na višje sodišče v Ljubljani, ki pa sodbe sploh ni vsebinsko obravnavalo, pač pa jo je zavrglo, češ da po zakonu pritožba ni možna za zneske glob pod 400 evri. Ker mu je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, je zoper takšno odločitev na okrožno državno tožilstvo podal pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je reševalo vrhovno državno tožilstvo – tedaj Zvonko Fišer v vlogi vrhovnega državnega tožilca. Slednji mu je februarja 2010 sporočil, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložil, pri čemer se je skliceval na svojo samostojnost pri odločanju. »Pobuda, celo če bi bile kršitve prava izkazane, tožilca ne zavezuje k vložitvi izrednega pravnega sredstva,« je zapisal Fišer. Po njegovem primer ni sprožal nobenih pravnih vprašanj, ki še ne bi bila rešena, precendenčno torej ni pomemben, globa pa je nizka (rubili so mu sicer poleg globe še za sodno takso, stroške Durs in stroške izvršbe). B. H. je bil šokiran nad takšno izkazano protizakonito samovoljo Fišerja, ki ni ukrepal v njegov prid kljub evidentni kršitvi predpisov. Pobudo je na vrhovno državno tožilstvo vložil še enkrat, vendar jo je Fišer z enako protizakonito razlago spet zavrnil.
B. H. je dal tako marca 2011 na VDT nadzorstveno pritožbo nad delom Fišerja in šele po odločnem posredovanju tedanje generalne državne tožilke Barbare Brezigar je Fišer popustil in B. H.-ju ugodil – na mestno redarstvo je dal pobudo, naj na okrajno sodišče vložijo predlog za odpravo odločbe. Končno je okrajno sodišče februarja 2012 izdalo sklep, da se postopek zoper B. H ustavi, saj je pregon glede domnevnega prekrška absolutno zastaral.