Kmalu po koncu mandata Janševe vlade se je tožilstvo (po anonimni prijavi) spravilo na nekdanjega pravosodnega ministra Lovra Šturma. Zlorabil naj bi položaj, da bi svojemu državnemu sekretarju Robertu Maroltu nekaj dni pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev oziroma notarsko mesto v Kamniku. Ljubljansko okrajno sodišče je Šturma leta 2013 obtožb oprostilo.
Tožilstvo se je lotilo Šturma, zakaj je pri miru pustilo generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja? Skupaj z nekdanjim pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem sta poskrbela, da je bil nekdanji Zalarjev državni sekretar Boštjan Škrlec dan po izteku mandata Pahorjeve vlade imenovan za generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva. Ker je Janševa vlada to imenovanje razveljavila, se je Škrlec pritožil, a dobil nepričakovano zaušnico upravnega sodišča, ki je ravnanje Fišerja označilo za samovoljo. Zakon o državnem tožilstvu je jasen in njegove določbe ni mogoče razlagati drugače, kot so zapisane, je opozorilo sodišče. Fišer je ravnal nezakonito in samovoljno, pa vendar se tožilci niso odločili za pregon. Lahko bi v obtožnici, podprti z mnenjem upravnega sodišča, preprosto zapisali – tako kot v primeru Šturm, da je skupaj z Zalarjem zlorabil položaj in s tem odhajajočemu državnemu sekretarju Škrlecu zagotovil notarsko mesto. S tem sta, kot je zapisala protikorupcijska komisija, »omogočila nepremoženjsko korist v obliki zasedbe delovnega mesta.«