Z drugimi besedami: Hrvaška je odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito ljudi, ki so med migrantsko krizo množično prečkali njeno mejo.
Šlo je za skrajno hudo izraženo motnjo v odnosih med Slovenijo in Hrvaško. Predsednik hrvaške vlade je bila takrat Zoran Milanović – z mislimi že na volitvah. Ne z njim in ne z notranjem ministrom se slovenska vlada večkrat ni mogla dogovoriti, saj so telefoni v Zagrebu molčali. Prišlo je celo do ogrožanja življenj beguncev, ker so jih (ponoči) puščali na zeleni meji.
Naj spomnimo, takratni notranji minister Hrvaške Ranko Ostojić je 22. oktobra 2015, ko je tudi Sloveniji očital nehumanost v postopkih do beguncev in migrantov, dejal: »Humano jih prepeljite, brez oklepnikov, psov in žice na dogovorjenih prehodih, ne na kapalko, da potem sami iščejo svoje poti. Toliko o humanosti.«
Tistega dne je Ostojić dejal, da je Hrvaška ponudila Sloveniji možnost, da bi izredni hrvaški vlaki peljali begunce in migrante vse do mejnega prehoda Šentilj, ne le do hrvaško-slovenske meje. (Hrvaška jih ni skušala niti registrirati v skladu s pravili, čeprav je imela za to dovolj »kapacitet«.)
To je bil poizkus in javni pritisk na slovensko vlado, da opusti mednarodne zaveze; način, kako schengensko mejo kot izredno pomemben dosežek Slovenije vnovič prestaviti na Karavanke in Škofije. Nekaj tednov za tem je predsednik republike Borut Pahor izjavil, da se nam ne sme zgoditi, da naša država ne bila sposobna izvajati svojih odgovornosti in bi nas zato izločili iz schengna, saj je to geopolitično vprašanje par excellence, državni interes najvišje kategorije.
Hrvaška še vedno ni imenovala svojega predstavnika v Sodišče Evropske unije, zato je bila odločitev o prehodih beguncev sprejeta brez njenega sodelovanja.
