Zato lahko spremljamo nenavadno tekmo kar 23 kandidatov, v kateri se prepletajo izjemne osebne ambicije, ki prepogosto nimajo prav veliko opraviti s pričakovano meritokracijo, temveč temeljijo na ideji zaslužnosti, našosti in vašosti, v tako tipično slovenski odsotnosti prepotrebne samokritičnosti.
Izvirni greh, torej da je takoj po dopolnjenih 40 letih ključna svetovnonazorska uravnoteženost in ne z dejstvi izpričana strokovnost, je bil že storjen v zadnjem krogu imenovanj. Zdaj se bo zgodba zaradi hudega pritiska naših in vaših na predsednika republike le še ponovila.
Da bi se temu izognili, sem predlagal, po vzoru imenovanj na Sodišču Evropske Unije pa tudi Evropskem sodišču za človekovo pravice, oblikovanje strokovnega telesa z mednarodno sestavo, pred katerim bi se kandidati vsebinsko predstavili, tako da bi telo predsedniku v kandidacijskem postopku lahko podalo obrazloženo mnenje o kandidatovi pravni strokovnosti.
Seveda si nisem, glede na v uvodu opisano lokacijo slovenske pravne države v evropskem ustavnem prostoru, nikdar obetal, da bo predlog tokrat dejansko sprejet. To pa tistih, ki se jim zdi dober, ne odvezuje, da z njim vztrajamo še naprej. Tudi od tega bo odvisno, čemu bo Slovenija v ustavnopravnem smislu bliže v prihodnjih letih. Balkanski periferiji ali Evropi.
