Pred tridesetimi leti je prisegla prva demokratična slovenska vlada

Peterletu vodenje vlade ni pripadlo že s prvenstvom (pol odstotka volivcev več od Omanove Slovenske kmečke zveze) med Demosovi strankami. Potem ko je predsednik socialdemokratov (SDZS) Jože Pučnik izgubil predsedniške volitve z Milanom Kučanom in »ostal na suhem« (ni bil niti skupščinski poslanec), mu je bil Peterle pripravljen odstopiti položaj. Zbal se je, da bo kot katoličanu po njem padalo v kulturnem boju, s katerim nas je partija zaposlovala pol stoletja – kar se je nazadnje tudi potrdilo.

Pučnik je ponudbo zavrnil, v to sta ga prepričala Tine in Spomenka Hribar. Da je slabega zdravja in da mora držati besedo, dano v predsedniški tekmi, da ga položaj predsednika vlade ne zanima. Mimogrede, tudi Hribarju je bil ponujen resor raziskovalne dejavnosti oziroma znanosti, pa ga ni sprejel, na to je bil pripravljen Peter Tancig (Zeleni Slovenije). Položaj ministra za kulturo, denimo, je zavrnil Drago Jančar. Ko je Andreja Capudra poklical Peterle in mu rekel, da je glede kulturnega ministra pomislil na Jančarja, mu je pokojni Capuder dejal: »Ah, potem bom že rajši jaz.«

Janez Janša in Igor Bavčar, ki ju je Peterle dobro poznal iz delovanja v Bavčarjem odboru, sta bila sicer prva na njegovem ministrskem spisku, a je glede notranjih zadev razmišljal tudi o Darku Mavru, ki je bila med letoma 1990 in 1993 je direktor kriminalistične službe. SDZ je vztrajala pri Bavčarju, Janša in Dimitrij Rupel sta zapretila, da drugače ne bosta sodelovala v vladi. Izsiljevanje (tako ga je označil tudi Rupel) je uspelo. Morda velja ob tem spomniti, da je notranji resor tudi v vseh treh Janševih vladah zasedla SDS.

Zadnji o katerem se je Peterle odločil, je bil, kot nam je dejal, zunanji minister. V igri je bil, denimo, tudi Leo Šešerko (Zeleni), na koncu je le izbral Rupla. Eno od imen je bil pokojni Marijan Majcen (konzul v Celovcu, prvi veleposlanik Slovenije v Kanadi, op. a.), vendar je bil »Rupel le predsednik SDZ«.

Kontinuiteta v Demosovi vladi

Čeprav je bilo to vlada Demosovih strank – v pogovorih je ZSMS - Liberalna stranka postavljala namerno previsoke zahteve – so v njej sedeli tudi ministri iz stranke nekdanje partije ZKS - SDP (Jožica Puhar, Franc Godeša in Miha Tomšič, slednji je vodil komite za energetiko), sekretar za informiranje Stane Stanič pa je sodil v ZSMS - LS.

Za vodenje komiteja za delo ni bilo posebne konkurence, nam je pojasnil Peterle. Za nasvet se je obrnil na profesorja Ivana Svetlika, ki mu je predlagal namestnico predsednika komiteja za delo Jožico Puhar. Tudi Lojze Janko, ki je zasedel resor zakonodaje, je bil pred tem namestnik sekretarja za zakonodajo. Potem ko je imel Peterle že pripravljen spisek vseh kandidatov, v katerem je republiški komite za borce pokril krščanski socialist Jože Penca, se je ta premislil, češ da je s 77 leti prestar.

Peterle se je obrnil na Franca Godešo, ki je kot pravnik delal v predsedstvu. Predlagal mu ga je predsednik borcev Ivan Dolničar. Godeša je postavil pogoj: dosedanje pravice borcev in vojaških invalidov se morajo ohraniti. »Se razume,« mu je odvrnil Peterle. V pogovoru z Matejem Toninom za njegovo magistrsko nalogo je dejal, da bi z ukinitvijo resorja za borce vrgli kost za nove politične delitve. »Zavestno smo obuli stare škornje in odkorakali v drugo smer«.

Kadrovska kontinuiteta

Kakšna je bila vsakršna pripravljenost za prevzem oblasti po 45 letih enoumja zgovorno kaže Peterletovo neuspešno iskanje generalnega sekretarja izvršnega sveta. To je ostal kar desna roka Dušana Šinigoja Aleš Čerin (pozneje sopotnik Zorana Jankovića), ki je opazil njegovo zadrego in mu dejal, da mu bo v čast sodelovati z njim, dokler bo to potrebno, ker podpira osamosvojitev. Kot pravi Peterle, je Čerin deloval profesionalno. »V nekaterih primerih se je izkazal celo za bolj lojalnega kot pozneje kdo drug iz ožje ekipe.«

Ni pa Čerin izvršil premierjevega navodila, naj poskrbi za odstranitev Titovega portreta iz sejne dvorane. Ko ga je Peterle naslednjič spet opazil na steni, ga je snel sam in odložil v sosednji prostor. Čerin je pozneje umaknil kip Tita iz vladne palače. Na svojem mestu vodje kabineta predsednika izvršnega sveta je ostala tudi Jana Sicherl.

Konec in prevara

Razpoloženje v vladi je bila spodbudno do takrat, ko je po vojni Janša kot svoj osebni predlog v vodstvu Demosa predstavil zamisel Petra Jambreka o rekonstrukciji vlade. A to je že druga zgodba. Prišla je na dan, ko jo je omenil Jambrek v vzporednem intervjuju s Tinetom Hribarjem v Ampaku. V enem od pogovorov (Slovenija in pika) je Rupel dejal, da mu je Janša je pred časom rekel, da je še danes jezen na Jambreka, ker ga je s to idejo »nategnil«.

Ivan Oman je rad razložil, da je Demos začel razpadati že tistega dne, ko so na volitvah v tekmi znotraj Demosa zmagali krščanski demokrati. Vsi vodilni v SDZ so bili v nekem trenutku člani Partije, je spoznal Oman. (Naj spomnimo na izjavo liberalca in komunista Josipa Vidmarja vpričo Cirila Ribičiča, Leva Krefta in njegove hčerke Žive Vidmar: »Kako zaboga ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?«) Peterle se strinja s to oceno pokojnega prvaka kmečke zveze. »Nekomu v vodstvu SDZ sem ponudil podpredsedniški položaj v vladi, pa mi je odvrnil, da bi bil lahko le predsednik.

O koncu njegove vlade Peterle pravi, da je razdiranje Demosa obžaloval najprej Pučnik, pred nekaj leti Janša na kongresu stranke, lani je o tem govoril Bavčar pa tudi Rupel. Tine Hribar je bil bolj zadržan, zaradi njegovih dobrih povezav z vplivnimi krščanskimi demokrati v evropski povezavi je vztrajal, da Peterleta ostane, dokler ne dosežejo mednarodno priznanje. Prvi premier demokratične vlade vidi prevaro levega dela Demosa v tem, da so se konec leta 1991 v Dolskem dogovorili razpustiti Demos in oditi na volitve, niso pa se zmenili podirati vlade.