Politika in farmacevti proti liberalizaciji in za monopole

Sliši se paradoksalno, ampak tako je. Zakon o lekarniški dejavnosti iz leta 1992 je bolj liberalen od predloga zakona, za katerega je državnozborski odbor pretekli teden sklenil, da bo pred nadaljevanjem postopka javno predstavil mnenja. Prvi je spisan na manj kot desetih straneh, predlog novele pa obsega več kot sto strani, poleg SMC, ki je predlagateljica, ga je podprla še Združena levica, kar je za svobodne ljudi znak za alarm, toda v njem so tudi številne podrobnosti, ki z zdravjem ljudi nimajo prav nikakršne povezave. Do metra natančno določa, koliko je lahko oddaljenost med lekarnama, koliko prebivalcev mora imeti območje, da se lahko odpre lekarna, celo postopek imenovanja in naloge direktorja so opredeljene. Ukinja kartice zvestobe, prepoveduje vertikalne povezave med lekarnami in veletrgovci (Lekarna Ljubljana ne bo smela biti več lastnik LL Grosista, Lekarna Maribor pa Farmadenta), omejuje zasebne lekarne in delo v laboratorijih.

Namesto javne razprave o zakonu bi lahko razpisali referendum o tem, ali naj se trg liberalizira. Mogoče ne povsem, ampak vsaj to, da bi državljani lahko kupili zdravila brez recepta v vsaki trgovini, ki bi se odločila za prodajo. Človek mora v nočno lekarno, če se ponoči zbudi z glavobolom, namesto da bi skočil do bližnjega bencinskega servisa. Od kod državi ideja, da fant ali dekle za pultom na Petrolu ne bi znala prodati aspirina, lekadola ali kafetina?

A ne gre samo za vtikanje države, temveč tudi za posamezne interese. Tako je pri pripravi zakona sodeloval predsednik Lekarniške zbornice Slovenije Miran Golub, član SMC, ki je sicer pravilno ugotovil, da novi v ničemer ne omogoča boljše preskrbe prebivalstva z zdravili, a sporno je, da je sodeloval človek, ki je posojilo dobil od Kemofarmacije, zakon pa to družbo favorizira. Golub ni edini, tudi drugi imajo nekaj sto milijonov razlogov. V evrih, seveda.