Kar tudi je, vsaj z mojega, nevtralnega, stališča. Le da na podlagi tega ni mogoče sklepati, da mu nasprotuje stran, ki je domnevno moralno čista. Ker to nikakor ni. Zgražanje nad slovensko vlado, preko tega pa nad slovensko lažno desnico, je manipulacija slovenske lažne levice. 

Nobenega dvoma ni, da obe strani uporabljata plačance in bote, četudi si »leva« stran predstavlja, da je nad tem, ker je pač moralno čista. Ali pa si to predstavljajo njeni pripadniki. Obe sta si enaki, četudi takšno pojmovanje marsikomu z ene ali druge strani slovenske politične ločnice ni všeč. Ravnanje plačancev, ki upravljajo bote, je izrazito protidemokratično, je naperjeno proti temu, da se vzpostavi vsebinski in smiseln dialog glede katerekoli teme, ki se dotika javnosti. Ta pa je nujen, če naj bodo ljudje obveščeni o ključnih vsebinah, ki se tičejo njihovih življenj, in o njih soodločajo. 

S plačanci in boti se srečujem na Facebooku. Gotovo pa nastopajo tudi na drugih novih družbenih omrežjih. Eno od sporočil Ljudmile Novak, ki je bilo objavljeno na Facebooku, to navajam kot primer, je bilo v nekaj urah preplavljeno z okoli dvesto komentarji, ki so bili enovrstični. V vseh je šlo za sistematično blatenje, za psovke, za napade, ki so bili naperjeni proti človeku, ne pa za kakršnokoli smiselno razmišljanje.

Ne dvomim, da so bili »komentarji« pripravljeni vnaprej. Posredovani so bili z množice lažnih profilov. Kakršenkoli razumen dialog je bil že v izhodišču onemogočen. Nihče od nas, ki smo izvorno sporočilo prebrali, ni mogel sodelovati v kakršnemkoli dialogu. Je pa jasno, da so napad izvršili politično »desni«. 

Sprašujem se, kdo tovrstno sporočanje sproža. So to ljudje, ki delujejo v kabinetih predsednikov vlad ali posameznih strank? Delovanje plačancev in botov namreč ni naključno, temveč je vodeno. Kateri so razlogi, da se odločajo za tovrstno delovanje? Se odzivajo na nekaj, kar označujejo za provokacijo? Gre za diskreditacijo ljudi, ki jim niso všeč, ki jim ne sledijo, torej za klic k strankarski pokorščini?

V zadnjem primeru, ki sem mu pred nekaj dnevi sledil na Facebooku, je gotovo šlo za delovanje druge, neleve strani, ki je bilo označeno za provokacijo. Nanjo so se odzvali plačanci in boti, ki naj bi bili politično »levi«. Pa to, seveda, niso. So zgolj plačanci. 

Tako so »levičarji« pokazali, da imajo v rokah ista orodja kot »desničarji«, da jih lahko uporabijo, kadarkoli se jim to zazdi upravičeno. Spet, sprašujem se, kdo je tisti, ki plačancem ukazuje, da se aktivirajo. Nikakor namreč ne gre za naključja in spontano delovanje »od spodaj«. 

Pred meseci sem bil na Facebooku član številnih skupin z ene in druge strani, ki so sistematično blatile. Te skupine sem opazoval. Zanimivo je, da so me do danes iz vseh izključili. Zato jim, seveda, ne morem več slediti. 

Obema stranema je skupno, da hočeta prebivalcem Slovenije do te mere zagnusiti politiko, da bi jo ti zavračali in se s tem odrekli možnosti, da bi vsaj v omejenem obsegu vplivali na odločanje političnih elit katerekoli barve. Hkrati s tem pa si politične elite prizadevajo preprečiti nadzor nad sabo. Njihova politična barva pri tem ne igra nobene vloge. Bojijo se, da bodo mehanizmi nadzora nad njimi delovali. To je njihov skupni interes. Če se niso sposobne srečati nikjer drugje, se srečajo vsaj tukaj. To pa je izrazito negativno. 

Treba je omeniti, da slovenski volivci domala v celoti zavračajo politične stranke. Zaupa jim le še nekaj odstotkov ljudi, kot je mogoče razbrati iz raziskav javnega mnenja, obenem pa so se zadnjih dvojih volitev udeležili v več kot 70 odstotkih. Mnogi od njih so volili, pa se jim politične elite gnusijo. Vendar so volili. Domnevam, da zaradi strahu pred onim drugim, ne pa zaradi tega, ker bi se odločali za neko pozitivno, v prihodnost usmerjeno politično stranko. 

Še ena stvar je, ki jo želim omeniti. Sprašujem se namreč, kako naj sporočam, da ne bom razglašen za »levega« ali »desnega«. Kako naj ubesedim določeno vsebino, da ne bom umeščen v ta ali oni politični predal, in katere besede naj uporabljam, da bom vznemiril čim manj ljudi? Neizogibno namreč sprožam močne odzive, četudi si tega v izhodišču ne želim. Zato sem prisiljen v preveč esejih pisati, da nisem niti za ene niti za druge.

Ljudje pač radi razvrščajo že na osnovi enega samega stavka. To je tako plod človekove narave, njegovega genetskega ustroja, kot je del politične propagande, ki preplavlja slovensko družbo. Ta pa, tako kot plačanci in boti, družbo sistematično cepi na dva pola, jo sistematično polarizira. Manj ko ljudje mislijo, bolj to ustreza slovenskim elitam, bolj neomejeno vladajo. Tudi sam sem del te igre. 

Vendar je mogoče, da je človek zunaj delitve na eno in drugo stran, da ostane sam svoj ter politično in osebnostno neodvisen. Vendar to ni lahko. 

Dodajam še nekaj stvari, ki se dotikajo delitve na »leve« in »desne«. 

Če sem za nadzor nad političnimi elitami katerekoli barve, to še ne pomeni, da sem »desen«. Četudi bomo imeli SKOK, torej posebno protikorupcijsko telo, to še ne pomeni, da bo ta opremljen z dovolj ljudmi, da bo lahko učinkovito deloval. Nobena politična elita si ne želi biti nadzirana. Jih je pa strah, da bi njihovi nasprotniki kateri od nadzornih organizacij posredovali dovolj dokaznega gradiva in bili dovolj močni, da bi lahko neformalno vplivali na delovanje državnega tožilstva in policije.

Tako bi lahko kateregakoli političnega nasprotnika poslali v zapor. In če so na oblasti »levi«, to še ne pomeni, da je s tem zagotovljeno delovanje nadzornih organizacij in da premoremo liberalno demokracijo. Takšno razmišljanje je izkrivljeno do te mere, da pri njem ostajam brez besed. 

Če se zavzemam za kakovostno novinarstvo ter neodvisno nacionalno televizijo in radio, še ne pomeni, da sem »desen«. V zadnjem času sem si ogledal nekaj oddaj nacionalne televizije in bil žalostno presenečen nad izrazito politično pristranostjo, ki je šla tako daleč, da se je novinarka zavzemala za ukinitev kapitalizma. Nacionalna televizija mora poročati kakovostno in politično neodvisno. Rezultati volitev ne določajo novinarske sestave nacionalne televizije in radia. Nacionalni medij ne sme biti podrejen nobeni politični stranki. Vendar je. 

Če se zavzemam za kakovostno in politično neodvisno univerzo, še ne pomeni, da sem »desen«. Izrazita političnost Univerze v Ljubljani, tukaj govorim o njenih družboslovno-humanističnih fakultetah, je tako izraz njihovega svojevrstnega razvoja, ko so bile podaljšek prejšnje politične elite, kot tudi splošnega razvoja družboslovno-humanističnih fakultet v svetu.

Pri študentskem uporu na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na primer, je šlo za to, da vzpostavljeni režim ni bil dovolj zavzet oziroma »lev«. Kritizirali so ga maoisti, trockisti in anarhisti (se oproščam, če sem koga od njih napačno poimenoval, vidite pa, za kaj gre). Na njih ni prostora za ljudi, ki so »desni« in konservativni, je pa prostor za ljudi, ki so »levi«. Razlogi za to so mnogovrstni, sem spada tudi njihova izrazita feminizacija. 

Končno, to moram izpostaviti, če sem nazorsko konservativen, to še ne pomeni, da sem »Janševec«, ali tisto, kar slovenska »levica« pojmuje za nekaj, kar je izrazito zavržno, nemoralno, kar je vredno prezira. Družba je veliko večja celota od ozke in agresivne delitve na slovensko »levico« in »desnico«. Nad slovensko politično delitvijo so nazorske usmeritve, ki jo bistveno presegajo, nad nazorskimi usmeritvami pa je družba kot vsezajemajoča celota. 

Prodor ideološko-političnih delitev v državni aparat in državne medije je uničevalen. »Levo« ni družba niti ni družba »desno«. Dobro bi bilo, ko bi se tega jasno zavedali tako eni kot drugi.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.