V prijavi, ki jo je državni svetnik Franc Kangler poslal Uradu informacijskega pooblaščenca (IP), je bilo navedeno, da je policija posnetke prisluškovanj (nastalih v okviru izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, s kratico PPU) njemu in drugim posameznikom hranila nezakonito tudi po tem, ko bi jih morala predati državnemu tožilcu.
Kot je v obvestilu Francu Kanglerju z dne 21.decembra 2017 zapisal Blaž Pavšič, državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov, je bilo v inšpekcijskem nadzoru IP ugotovljeno, da policija pri sebi sicer res ni obdržala posnetkov pogovorov, je pa zato »pri sebi še vedno hranila prepise (vsaj nekaterih) telefonskih pogovorov in SMS-sporočil ter drugo gradivo«, ki je vsebovalo osebne podatke.
Celo sama policija je priznala, da še vedno hrani del gradiva z osebnimi podatki. Pri tem IP opozarja na določbo prvega odstavka 153.člena zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ta določa, da se morajo izsledki, do katerih je prišlo pri izvajanju PPU, hraniti samo pri organu, ki ga za tako hrambo izrecno pooblašča ZKP: »Zato pri Policiji po predaji izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU) ne sme več ostati nobenih osebnih podatkov, ki so bili pridobljeni s PPU.« Nadaljnjaobdelava podatkov s strani policije v zakonu ni dovoljena.
Ker Policija v primeru Franca Kanglerja in drugih posameznikov ni imela pravne podlage za nadaljnjo hrambo zapisov in izsledkov, ki so vsebovali osebne podatke, ji je IP v postopku inšpekcijskega nadzora ter z izdano odločbo z dne 13. novembra 2017 naložil, da mora iz vseh svojih nosilcev podatkov za zmeraj izbrisati vse osebne podatke.
Zoper odločbo IP je policija vložila tožbo, o tem, ali res ne hrani več nobenih osebnih podatkov, ki jih ne bi smela hraniti, kot zatrjuje, pa še vedno teče postopek preverjanja IP.
