Ekonomska kriza je v slovenski javni komunikaciji trdno zakoreninila floskulo o pokvarjenih bogatih, krivih za vse težave poštenih, ki so revni. Slovensko nabijanje »kako revni smo« se je stopnjevalo v histerijo o tajkunih in kar naenkrat so vsi sprevideli tisto, za kar jim v času ekonomske blaginje ni bilo mar. Nekdo se je vmes lepo »nakradel«, njih pa ni bilo zraven. Ali vsaj tako se zdi. Floskula »pokvarjeni bogati, pošteni revni« je postala univerzalno uporabna, saj jo najdemo povsod, kjer so težave: bodisi da gre za stavko javnega sektorja, proteste upokojencev zaradi zamrznitve pokojnin ali v odmevih navijačev po huliganskih izpadih v Stožicah. Za vse so krivi pokvarjeni bogati, mi drugi, seveda revni in pošteni, pa trpimo posledice njihove izprijenosti.
Osnovna formula za moraliziranje o pokvarjenih bogatih in poštenih revnih je preusmeritev pozornosti od bogatašev, ki so obogateli na sporen način, zdaj pa jim je zrasel greben. Ravno slednji na veliko moralizirajo in zahtevajo, da se jih časti kot največje poštenjakarje na svetu. Mejo je treba zabrisati, v javnost vreči skrbno izbrana imena, nanje naj se spravi ljudstvo in jih raztrga na koščke. Sicer bomo posumili, da zadeve niso tako jasne, kot nam jih prodajajo. Izbrane žrtve je treba ožigosati za glavne krivce za vse, kar je narobe v družbi: tajkune kot Šrot, Bavčar in še kak bi se našel. Oni so krivi za ekonomsko krizo. Poleg njih je treba kot bogate in pokvarjene ožigosati tudi tiste, ki v resnici niso bogati: izbrane politike, višje izobražene in še kdo bi se našel. Ti so tisti, ki bogatijo na hrbtih nas revnih in poštenih. Razpravo o bogastvu in prerazdeljevanju je treba povsem izkriviti in prignati do absurda, sicer bomo opazili, da smo povsem spregledali resnično bogate, ki so se kar naenkrat poskrili med nami, revnimi in poštenimi.
Zato sploh ne preseneča, da se takšnemu ljudskemu moraliziranju pridružujejo velebogati, ki se pretvarjajo, da sploh niso bogati. Ne, denarnica se jim sploh ni odebelila, kot je to jasno razložil Herman Rigelnik. Ubogi Rigelnik, morali bi mu dati kakšen evro vbogajme. Pardon, pa saj smo dali njegovi Adrii Mobil proračunski denar za delno subvencioniranje polnega delovnega časa, on pa si vmes izplačuje milijonske dividende. A bo imel dovolj denarja, da prevzame še kakšno podjetje? Kakšne neumnosti pa govorite?!? Raje poglejte Šrota, Bavčarja, Hildo Tovšak in še kak bi se našel. O tem zaskrbljeno moralizira nekdanji predsednik Kučan in njegov klub velebogatih v Forumu 21, potem pa se morajo od vseh skrbi za nas revne in poštene kam zapeljati s svojo jahto. Res smo nehvaležni, da jim kratimo uživanje v sadovih njihovega trdega dela. Jasno je, da se jim godi veliko slabše kot nam. Živijo v nenehnem strahu, da bodo izgubili svoje bogastvo. Ali da bomo končno spoznali, kaj so v resnici in jih zavrgli.
S svojo sindikalno politiko je Dušan Semolič zelo prispeval k brisanju meje med krivično bogatimi in revnimi. Dolga leta benti nad revščino, rohni za pravice delavcev in napada kapital, po drugi strani pa se brati z velebogataši in za častnega govornika na prvomajskem Rožniku vabi velebogatega ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Saj, saj, takšna je tradicija. Kako lepo in priročno se je sklicevati na tradicijo! Še bolj problematično je, da Semolič dolga leta ustvarja krivično delitev na poštene in manj poštene delavce. Med poštene seveda spadajo njegovi »industrijski« delavci, med manj poštene pa predvsem višje izobraženi. Stavko javnega sektorja, kjer je precej višje izobraženih, je sicer podprl in besno napadel kapital (?!), vendar je njegovo razlikovanje med »poštenimi« in »manj poštenimi« delavci pustilo neizbrisne posledice. Ustvarilo je utvaro, da so višje izobraženi krivični bogatuni in lenuharji, ki z višjimi plačami bogatijo na račun nizko izobraženih »industrijskih« revežev. Ljudstvo in delavce je treba medsebojno spreti, da slučajno ne ugotovimo, kdo je res krivično obogatel. Če bi spregledali, Semoliča kar naenkrat ne bi več potrebovali kot zaščitnika in pokrovitelja. Zato nam mora nenehno metati pesek v oči.
V kontekstu metanja peska v oči (tokrat oranžne barve) lahko razumemo predvolilno izjavo zaresovskega županskega kandidata Milana Hoste. Razglasil je, da bi ob njegovi morebitni izvolitvi za ljubljanskega župana Zares prepovedala revščino in uvedla socializem, pardon, ultralizem: bogastvo za Golobiča in njegove oranžne prijatelje (pod šifro: oranžno, ki te ljubim oranžno), druge pa bo nahranil z besedami. Kaj pa je narobe? Od takšnih visokoletečih besed se še nihče ni zredil. Pogoltnimo politične parole in jih splahnimo z nadutim pridiganjem velebogatašev, ki tako goreče skrbijo za nas in zagotovo nam ne bo treba delati trebušnjakov. Blagor nam!
V glavo nam skušajo vbiti, da je družba dosegla moralno dno. Za stanje smo tako ali tako sami krivi. Resnično bogati in njihovi politiki skrbijo za našo srečo in dobro počutje, solijo nam pamet in družno kričijo »drž'te lopova«. Poboljšajmo se že in jih ubogajmo, ponavljajmo floskule, s katerimi nas hranijo, sprostimo svoja negativna čustva, potem pa zavihajmo rokave in taistim bogatim pomagajmo, da utrdijo in povečajo svoje bogastvo. Ne pozabimo na politike, ki delajo proti nam in jih podprimo, da se ohranijo na oblasti in v službi bogatim proti nam. Kaj pa bi še radi? Postali bogati in pokvarjeni, kot so oni? Potem ne bo več razlik. Tega pa nam res ni treba, oni pa bodo poskrbeli, da se nam to niti slučajno ne pripeti.