Pogačnik je poudaril, da je komisija prišla "zelo zelo daleč, šlo je samo še za vprašanje, kako nekatere bistvene elemente, ki so najbolj občutljivi za obe državi, kot sta izhod na odprto morje in celovitost Piranskega zaliva, formulirati v mednarodno pravnem smislu tako, da ne bi prišlo do negativnih občutkov na eni ali na drugi strani," je pojasnil.

S hrvaškim kolegom Rudolfom, ki je vodil hrvaški del komisije, smo bili dogovorjeni o večini poteka kopenske meje in o bistvenih elementih, ki izhajajo iz sporazuma Drnovšek-Račan, je še povedal Pogačnik. Ob tem je izpostavil, da se je od leta 2001 do 2008 vedenje in znanje ene in druge strani razvilo do te mere, da bi bil dogovor sprejemljiv za obe politični strani. Manjkalo je le to, da se vse predstavi javnosti, je dodal.

Pogačnik eno največjih napak Slovenije in Hrvaške po tem, ko sta se državi odločili za arbitražo, vidi v tem, da "smo se nehali pogovarjati in pogajati". Države morajo posegati po različnih sredstvih paralelno. Vse to vodi v hitrejšo rešitev spora, je poudaril.

Kot vodja slovenskega dela te komisije je Pogačnik sicer odstopil, ker se je z Rudolfom dogovoril o približno 95 odstotkih vsebine, nato pa je prišla politična odločitev, da se gre v tretje pravosodno telo. "To se mi je zdelo nepotrebno," je pojasnil in zanikal, da bi odstopil zaradi pritiskov medijev in javnosti, da je s postopkom preveč zaslužil.

Tudi hrvaški akademik in profesor mednarodnega javnega prava Rudolf je pred dnevi za hrvaško televizijo dejal, da sta s Pogačnikom "več ali manj" vse dogovorila, nato pa je vsa prizadevanja komisije zrušila vlada Boruta Pahorja.