Pobitim v Hudi jami se je poklonilo 300 obiskovalcev

Iz rudniškega rova, pri ogledu morišča sta jih spremljala in tudi pojasnjevala Roman Leljak in skrbnik  jame Ivan Kenda, so prihajali obrazi, vidno pretreseni in zgroženi nad videnim in slišanim. Solze, solze obupa in groze, so stekle po marsikaterem licu. Vsa skrušena je obsedela 83 letna Rozika Lindič, ki so ji partizani v bližini Sela pri Šumberku zverinsko ubili mater, oče pa je umrl na Koroškem. V Hudo jamo je prišla tudi zaradi tega, ker ne ve, kje so končali njeni najbližji sorodniki. »Partizanom smo tedensko pekli po dvanajst hlebcev kruha. Ko enkrat prišli po kruh, so s seboj gonili v žico vklenjenih mladih fantov. Pa jih je oče vprašal, kdo so ti ujetniki. Odgovor je bil, da domači izdajalci. Če so oni izdajalci, pa vam naša družina več ne bo pekla kruha, je odločno dejal oče, ker se spoznal ujetnike,« pripoveduje Rozika Lindič. »Ponoči je prišel domačin terenec in očeta opozoril, da ga bodo partizani ubili, zato naj se skrije na varno. In ker očeta več ni bilo, so se partizani okrutno znesli nad materjo.«

In v soboto je bilo na ogledu Hude jame še veliko takih, kot Rozika Lindič. Tiho so se vile kolone obiskovalcev po rudniških rovih, postanek pred 45 metrov globokim jaškom, v katerem je vsaj še 2300 pobitih, se je končal z minuto molka in kratko molitvijo in številnimi zgroženimi vprašanji, ali bo slovenska oblast nesrečnike, ki še ležijo v  jašku in tiste, katerih ostanki so sedaj spravljeni v plastične zaboje v zaklenjenem delu rova, dokončno  zabetonirala v rudniku. »Tega civiliziran človek preprosto ne more dojeti, še manj pa verjeti, da je ta oblast sposobna na tako aroganten način rešiti vprašanje posmrtnih ostankov pobitih. Eni sedemdeset let ne vemo, kje prižgati svečo našim najbližjim. In če v prejšnji državi nismo smeli žalovati za njimi, celo na skrivaj smo na krajih, kjer naj bi po ljudskem šepetu bili pobiti naši svojci, polagali cvetje in prižigali sveče, pričakujemo od te države, da izkoplje njihove posmrtne ostanke iz vseh morišč po Sloveniji in poskrbi za civiliziranega človeka dostojen pogreb,« je bila odločna neka gospa s Primorske.

»Bojim se, da Slovenija svojih mrtvih nikoli ne bo pokopala pietetno, dostojno človeka. Kosti naših prednikov bodo ostale v raznih rudnikih, grapah, v močvirjih in samotnih jasah..« je med drugim v uvodu svoje knjige Zločini slovenskega Kajna zapisal publicist Roman Leljak. Bojazen, da bo desetine tisočev pobitih ostalo na krajih, kjer so jih zagrebli njihovi krvniki, je velika, se priduša Roman Leljak. Novi zakon o povojnih grobiščih oblasti to vsekakor omogoča. V zadnjih letih se s Hudo jamo ni zgodilo nič, le nesrečniki, katerih ostanki ležijo v rudniškem jašku, so dobili dvojno jekleno ograjo. Državna komisija, v kateri so zgodovinarja Dežman in Ferenc, pa kriminalisti Jamnik, ni naredila praktično nič. Svoj obstoj opravičuje z izdajo biltenov, ki jih itak financira ministrstvo za kulturo, čeprav je  Huda jama doslej »požrla« 1,5 milijona evrov. In to je tudi vse, dodaja Leljak. Usoda Hude jame in drugih več kot 600 morišč pa odvisna od nove vladne komisije, ki jo na osnovi novega zakona mora imenovati Vlada. Po mnenju Romana Leljaka sedanja komisija svojega dela ni opravila. Morda naključje, vendar njen predsednik Jože Dežman je bil do leta 2000 urednik revije Borec, pred tem pa tudi predsednik komisije za razvijanje in ohranjanje revolucionarnih tradicij RK ZSMS? Zdaj pa je govora o žrtvah revolucionarnih krvnikov.

Kje je seznam partizanskih rabljev in njihovih poveljnikov, ki so zagrešili ta gnusni zločin! Koliko še živečih krvnikov so zaslišali kriminalisti in tožilci, koliko obtožnih predlogov je bilo doslej spisanih….takšna in podobna vprašanja vprašanja so kar vrela iz ljudi. Smo res obsojeni, da bo resnica o vojni in povojni moriji prišla na dan šele po tem, ko bo biološka ura odbila še zadnjemu slovenskemu Kajnu!? Da temu ne bo tako, bo poskrbelo društvo Huda jama, ki ima že več kot 1000 pristopnic članov in bo ustanovno skupščino doživelo 19. septembra letos. »Ne gre le za nas, ki živimo s to bolečino več kot 70 let, gre za naše otroke in vnuke, ki morajo izvedeti pravo resnico,« je bilo slišati to soboto iz ust tistih, ki so podpisovali pristopne izjave.