Zraven je pisalo, da naj tudi naši nasledniki zrasejo ob slovenski glasbi. Sam slovenski turbo folk zavračam in mi ni mar, ali ga bodo moji nasledniki še poslušali.

Lahko sicer razumem, da je bil plakat namenjen tistemu delu prebivalstva, ki je volil SDS na temelju sovraštva do tujcev. To je samo po sebi zavržno, gre namreč za zastraševanje, ki je neupravičeno. S stališča preživetvenih možnosti Slovenije je tudi stupidno.

Kot najpomembnejši dejavnik, ki lahko prispeva k preživetju nekega kraljestva ali imperija, navaja Cline sposobnost inoviranja. Za Slovenijo lahko rečemo, da je njena sposobnost inoviranja in ustvarjalnosti omejena. Tukaj je preboj več kot nujen. Vendar se srečujemo z več dejavniki ali dejstvi, ki pričajo ravno o nasprotnem. Za nujno prilagajanje na pomembne okoljske spremembe in pritiske nismo pripravljeni, nismo sposobni o njih razmišljati in jih celo zavračamo. Za tem so tudi močni psihološki dejavniki, človek pač nerad živi v svetu, ki ga ni vajen. Poleg tega pa nam je zaradi vrste razlogov vse do danes šlo – ekonomsko, ne politično – več kot dobro ali celo predobro.

Iz prejšnjega eseja je mogoče razbrati, da je slovenska družba sicer odporna, da se lahko zanaša na vrsto dejavnikov, ki ji bodo omogočili, da bo preživela obdobja pomanjkanja, obenem pa je teh dejavnikov toliko, da ji to preprečuje pogled v prihodnost. Teh virov je, paradoksalno, preveč. Na eni strani povečujejo odpornost družbe proti zunanjim šokom, na drugi strani pa blokirajo vsakršno željo po smiselnih spremembah, ki bodo omogočale kakovostno preživetje tudi po tistem, ko bodo izčrpane domače zaloge in subvencij EU ne bo več. Prebivalstvu in političnim elitam omogočajo, da ostajajo zazrti v preteklost, nikakor pa ne v prihodnost.

V spreminjajočih se družbenih razmerah bo predvsem učinkovito in inovativno gospodarstvo ključno prispevalo k temu, da bo Slovenija kot družba, ki danes spada med najbogatejše na svetu, kot takšna sploh obstala. Ta del gospodarstva proizvaja izdelke z najvišjo dodano vrednostjo in bistveno prispeva k blaginji prebivalstva. To je mogoče jasno razbrati tudi iz letošnjega Poročila o razvoju, ki ga je izdal Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR).

osebni arhiv

Daleč najpomembnejši nauk poročila je, da ima Slovenija težave s prehodom na naslednjo razvojno stopnjo, med družbe inovativnosti in znanja. Poročilo navaja, da sta pomembna omejitvena dejavnika prehoda nizka raven družbene kohezivnosti in podpovprečna ustvarjalnost. Med dejavnike nekohezivnosti sodi nesposobnost za sprejemanje migrantov. Delovno silo namreč potrebujemo, ker bo leta 2029 začelo upadati število prebivalcev Slovenije. Hkrati s tem se bo povečalo število ostarelih in upokojenih in zmanjšalo število zaposlenih. Babyboom generacija, največja generacija po drugi svetovni vojni, se bo namreč pričela v vse večjem številu upokojevati, generacije, ki prihajajo za njo, pa so veliko manjše. Te bodo, z davki, prispevale denar za pokojnine. In ker jih je vse manj, se račun ne izide. Treba je dodati, da je socialna distanca, torej nezaupanje v ljudi, ki so kakorkoli različni od povprečnih Slovenk in Slovencev, zelo velika. Je med večjimi v EU.

Slovenija je glede na dohodke še zmeraj ena od najbolj enakih in najbogatejših družb na svetu. Glede revščine smo tudi pod povprečjem EU. Kričanje, da velikemu delu prebivalstva grozi revščina, je zgolj del politične propagande in političnega aktivizma.

Spomnim se, na primer, da se je Slovenska demokratska stranka pred volitvami oglaševala s plakatom, na katerem je bil upodobljen otrok, ki je imel v rokah harmoniko. Zraven je pisalo, da naj tudi naši nasledniki zrasejo ob slovenski glasbi. Sam slovenski turbo folk zavračam in mi ni mar, ali ga bodo moji nasledniki še poslušali. Lahko sicer razumem, da je bil plakat namenjen tistemu delu prebivalstva, ki je volil SDS na temelju sovraštva do tujcev. To je samo po sebi zavržno, gre namreč za zastraševanje, ki je neupravičeno. S stališča preživetvenih možnosti Slovenije je tudi stupidno.

K nizki kohezivnosti je treba prišteti še nizko raven medosebnega zaupanja, nizko raven zaupanja v institucije, nizko raven medsebojne pomoči in sodelovanja in, kot sem navajal v prejšnjem eseju, visoko raven politične polarizacije (tudi tukaj navajam izsledke Poročila o razvoju 2026). Sem je treba dodati še medgeneracijski spopad, ki se bo z rastočim deležem ostarelih in upokojenih še zaostroval. Ker nimamo urejene stanovanjske politike, se bosta hkrati zaostrovala tudi položaj mladih, ki iščejo prebivališče, ki ni enako hiši ali stanovanju staršev, ter stanovanjski položaj priseljencev. S tem se bo zmanjšala tudi prostorska mobilnost, ki je nujna za razporejanje znanja v prostoru celotne države.

Treba se je zavedati, da lahko višjo raven produktivnosti zagotavljajo le dovolj delovne sile, visoka produktivnost zaposlenih, višja dodana vrednost in inovativni proizvodi. Le na podlagi naštetega lahko računamo na to, da bomo ohranili raven blaginje ter visoko kakovost življenja. Zanju je pač treba plačati, v njunem sklopu pa brezplačna šolstvo in zdravstvo ter pokojnine. Tukaj se začne in konča vse, tudi možnosti Slovenije za to, da ublaži svoj civilizacijski zaton. Naj ponovim, da denar ne raste na drevesih. To velja tako za slovensko lažno levico, kot velja za ljudi z lokalne ravni, ki živijo v zavetju sive ekonomije, samopomoči in subvencij. Če je prvo »levo«, je zadnje »desno« (ne, slovenska politična »desnica« iz te enačbe ni izključena, tudi njeni interesi so razvojno škodljivi, četudi rada trdi ravno nasprotno; podjetništvu je naklonjena predvsem v tistem obsegu, ki ji zagotavlja politično moč, ne pa podjetništvu kot takšnemu).

Iz Poročila o razvoju 2026 bom povzel še nekaj značilnih navedb. Slovenija ima eno od največjih števil delovnih mest v EU, ki so izpostavljena tveganju avtomatizacije. Razvoj in privabljanje človeškega kapitala sta podcenjena, intenzivnost dela ostaja velika, absentizem pa je od leta 2022 najvišji v Evropi (k temu dodajam, da je bilo tako že pred desetletji: ker ljudje trdo delajo z rokami, ne pa z glavo, pogosteje obolevajo in jih zato ni na delo; delovno vnemo plačujejo z izgorelostjo). Povečujejo se pritiski na konkurenčnost izvoznega sektorja (zaradi katerega živimo tako dobro, je namreč najbolj produktiven). Izjemno pomembno je, da ostaja glavni razvojni izziv Slovenije nizka produktivnost, ki omejuje hitrost dohitevanja razvitejših držav. Skrb vzbujajoče so nizke podjetniške investicije. V zadnjih letih ni zaznati rasti števila novih podjetij niti ne raste število prebivalstva, ki je vključeno v podjetništvo. Poslovni sektor še naprej temelji na tradicionalnih poslovnih modelih. Največji izziv ostaja uvajanje novih poslovnih modelov in razvoj kompleksnejših proizvodov z visoko dodano vrednostjo, ki temeljijo na prebojnih inovacijah. Visoka, med najvišjimi v EU, je tudi koruptivna prepletenost gospodarstva in politike (gre za sistemsko korupcijo, ne za korupcijo malega človeka; dodajam, da sem pogosto navajal dobesedno, da pa nisem dodajal narekovajev, za kar se oproščam; dodajam še, da me ob ponovnem prebiranju ključnih ugotovitev poročila skrbi za našo prihodnost).

Jure Klobčar

Spomnim lahko na besedilo iz daljnega leta 2002, ki ga je napisal Michael Porter, ekonomist iz ZDA, zaposlen na Harvardski poslovni šoli. Objavljeno je bilo kot uvodni del Globalnega poročila o kompetitivnosti, tj. tekmovalnosti podjetij. Porter ugotavlja, da je Slovenija »overachiever«. Slovenija namreč dosega previsok bruto domači dohodek na prebivalca. Ta ni podprt z mikroekonomskimi dejavniki tekmovalnosti slovenskih podjetij. To pomeni, da slovenska premožnost in blaginja povprečnega prebivalca nista vzdržni. Zato je nujna izvedba mikroekonomskih reform, tukaj pa nadgradnja strategij podjetij, izboljšave poslovnega okolja (kar vključuje infrastrukturo, izobraževanje, raziskave in regulativo), končno pa spodbuda inovativnosti in razvoj poslovnih grozdov.

Vse kaže, da se od leta 2002 do danes, torej do leta 2026, ni spremenilo dovolj. Iz Poročila o razvoju 2026 namreč izhaja, da se Slovenija tudi danes sooča s podobnimi razvojnimi težavami kot pred četrt stoletja, ko je o slovenski nenavadnosti pisal Porter. In to je nekaj, kar je vredno omembe. Vprašanje je namreč, kako lahko na videz brez težav vzdržujemo visoko raven blaginje, četudi z občasnimi padci, obenem pa imamo težave s ključnimi dejavniki tekmovalnosti slovenskih podjetij, kar vključuje poslovno okolje, tukaj pa slovensko birokracijo in regulativo. Grčija, še en »overachiever«, je bankrotirala po tem, ko je v državnem aparatu zaposlila izjemno veliko ljudi, obenem pa Grki ne marajo plačevati davkov, kar škoduje proračunu, preko tega pa celotni skupnosti.

Da se po letu 2002 ni spremenilo dovolj, priča tudi poročilo o inovativnosti držav članic EU (European Innovation Scoreboard 2026). Iz njega izhaja, da Slovenija glede na svojo inovativnost po letu 2019 pada, in ne samo stagnira (za ta podatek in komentar k enemu od osnutkov pričujočega eseja se zahvaljujem Marku Jakliču z Ekonomske fakultete v Ljubljani).

Imeli smo veliko sreče, to je treba ponavljati vedno znova. Najprej smo s sabo prinesli zalogo denarja, ki smo jo nabrali v bivši Jugoslaviji, kjer smo bili »mala Švica«. Po padcu BDP-ja na prebivalca sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo po odcepitvi izgubili jugoslovanske trge, smo rasli, ker nas je obilno financirala Evropska unija. Obenem smo se razširili na Zahod, kjer smo uspeli z delom gospodarstva. Do leta 2007, do velike recesije, ki jo je sprožil bankrot družbe Bratje Lehman, smo doživljali visoko gospodarsko rast. Veljali smo za »zgodbo o uspehu«. Res je, da nam je vmes šlo slabo zaradi dot-com krize iz let 2000–2002 in evropske dolžniške krize, ki se je začela leta 2009. Ta je bila združena z notranjim zadolževanjem in s krizo slovenskega bančnega sistema, ki je pokazala zobe okoli leta 2012. Vendar smo se po tem pobrali in ponovno uživali v visoki gospodarski rasti, ki je trajala vse do časa korone. Pa tudi potem smo živeli zelo dobro, ker je ogromno denarja najela država in ga pretakala v gospodarstvo, ko ni pustila, da bi propadla podjetja, ki so se zaradi koronskega krčenja trgov znašla v težavah. Podatki za letos oziroma za zadnje leto ponovno kažejo, da je naša gospodarska rast visoka, celo vzorna.

Slovenija je čudež, »overachiever«, ki mu ni mar za inovativnost in kakovost domačega poslovnega okolja, ali pa se tako zdi. Na podlagi navedenega se sprašujem, kdaj se bomo končno zaleteli v razvojni zid in začeli razvojno pot navzdol, kar bo vodilo do relativnega obubožanja precejšnjega dela prebivalstva. Več kot zanimivo je, da v našem primeru odpove statistika in vsa vednost, vključno z ekonomsko teorijo, ki se nanaša na nujne pogoje za gospodarsko rast. Če pa teorijo upoštevamo in jo vzamemo zares, potem se moramo vprašati, kaj nam v smislu naše inovativnosti in ustvarjalnosti povedo podatki zadnje raziskave PISA, ki so bili objavljeni nedavno. Končno bo, tega si je želeti, ustvarjalnost mladih ljudi, ki jo spodbuja šolski sistem, vplivala na raven konkurenčnosti slovenskih podjetij.

Že iz podatkov za leto 2022 izhaja, da 15-letniki iz Slovenije ne cenijo ustvarjalnosti. So daleč pod povprečjem EU, ko gre za reševanje družbenih problemov in proizvajanje raznolikih zamisli, so pod povprečjem, ko gre za vrednotenje in izboljšave, in so daleč pod povprečjem, ko gre za reševanje naravoslovnih problemov. Nad povprečjem članic EU so tiste, ki so v EU najbolj inovativne.

Rezultati raziskave PISA 2026 kažejo, da so se slovenski rezultati še poslabšali. To se je sicer zgodilo v vseh sodelujočih državah, je pa padec pri nas nadpovprečno večji, celo zelo velik. Vse kaže, da je igrala uvedba pametnih telefonov in novih družbenih omrežij, ki je nastopila po letu 2010, izjemno negativno vlogo. Kljub digitalizaciji pa je med sodelujočimi državami nekaj takšnih, ki dosegajo zelo dobre rezultate. Tam mladostniki ustvarjalno uporabljajo umetno inteligenco, ki celo doda k njihovim dosežkom.

Iz letošnjih rezultatov (tukaj sledim komentarju Saša Dolenca, urednika portala Kvarkadabra, ki ga je objavil v Delu; je pa končna interpretacija moja) je mogoče razbrati, da Slovenci veliko bolj od znanosti zaupajo »zdravi pameti«. Ko gre naravoslovne dosežke, smo v povprečju držav OECD, vendar znanosti ne zaupamo. Tukaj smo povsem na dnu lestvice, smo zadnji. Slovenski mladostniki so tudi, uporabil bom ta izraz, ker si ga bodo ljudje lažje zapomnili, leni. Dodaten trud v svoje delo vlaga le 51 odstotkov vprašanih, medtem ko povprečje OECD znaša 60 odstotkov. Dodajam, da iz raziskave Mladina 2018-19 jasno izhaja, da izmed vseh vključenih držav najmanj časa vlagajo v študij prav Slovenke in Slovenci, obenem ti navajajo, da so zaradi fakultetnega dela pod stresom. Tukaj smo daleč nad povprečjem. Tudi to priča o lenobi, obenem pa o občutku, da se jim mora dati vse, česar si pač poželijo, da le ne zahteva preveč truda. To je, najverjetneje, posledica dopuščajoče vzgoje ter dojemanja razmer v slovenski družbi.

Še bolj grob bom: ne le, da so slovenski mladostniki leni in imajo o sebi predobro mnenje, poleg tega so tudi lahkoverni. Če ne verjamejo znanosti, potem verjamejo influencerjem in pač vsakomur, ki jim na medmrežju reče to ali ono. To ima posledice za tisto, kar imenujemo liberalna demokracija. Državljan v demokratičnem okolju mora biti namreč dovolj kakovostno obveščen, da se lahko odloča o rečeh, ki zadevajo skupnost. Tega pa slovenski mladostniki že v izhodišču ne zmorejo.

Nasploh je nezaupanje v znanost nekaj, čemur je treba posvetiti posebno pozornost. Pričakoval bi, da bodo o povečanju zaupanja v znanost po objavi rezultatov zadnje raziskave PISA razpravljali senati vseh slovenskih fakultet in znanstvenih inštitutov. To je povezano z našo prihodnostjo in preživetvenimi možnostmi. Znanost namreč ni sama sebi namen. Razumem sicer, da raven zaupanja v znanost niža politizacija dela znanosti, v mislih imam predvsem družboslovno-humanistične fakultete in inštitute. Vendar se za vsem skupaj skriva še kaj več.

Končno, če nam ni mar za inovativnost slovenskih podjetij in njihovo konkurenčnost, ker se zmeraj znova znajdemo, bi bilo dobro, ko bi nam bilo mar za to, da se lahko ljudje izrazijo kot samosvoji, ustvarjalni posamezniki. Sedaj smo prvaki v tem, da se znajdemo (govorim o »muddling through«). Pri nas še zmeraj vlada miselnost, da nam bo uspelo ne glede na vse (Angela Merkel bi rekla »Wir schaffen das.«, Srbi pa »Lako ćemo.«). Z drugimi besedami, če nam ni mar za konkurenčnost gospodarstva, za podjetja, ki so kreativna, ki uvajajo inovacije in uspešno tekmujejo na tujih trgih (imamo jih, brez skrbi, in to nas rešuje; vendar bi jih lahko bilo več), bi nam moralo biti mar vsaj za osebnostno dozorevanje in rast vsakega posameznika.

Sedanja šola in družba, ki nagrajujeta enakost in brezobzirnost, ki jo spremlja ideologija socialne enakosti za vsako ceno, ubijata človekovo enkratnost, tukaj pa možnost za osebnostno rast. V Sloveniji daleč na prvem mestu ostaja enakost končnih dosežkov, ne pa enakost začetnih možnosti. In to ubija, ne pa revščina in krčenje socialne države. Naj vas spomnim, da je Slovenija glede na dohodke še zmeraj ena od najbolj enakih in najbogatejših družb na svetu. Glede revščine smo tudi pod povprečjem EU. Kričanje, da nam gre slabo, da velikemu delu prebivalstva grozi revščina, je zgolj del politične propagande in političnega aktivizma ljudi z znanstvenimi nazivi. 

Vse kaže, da grožnje s civilizacijskim zatonom Slovenije tudi tokrat ne bomo vzeli resno. Premoremo pa dovolj sposobnih, kreativnih ljudi, ki lahko nase prevzamejo tveganja, ki jih prinaša pristno podjetništvo. Vendar mora slovenska družba svoj pogled preusmeriti od preteklosti v prihodnost.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Naslovnica