Franc Kranjc – Mohorcev iz Drežnice se je rodil leta 1924. Februarja 1943 je bil mobiliziran v italijansko vojsko. Po kapitulaciji Italije se je vso pot peš in skrivaj vrnil domov. Iz vojaške obleke ga je preoblekel dober kmet v furlanski ravnini. Po vrnitvi domov so ga partizani že po nekaj dneh nasilno mobilizirali. Doma je bil oče bolan, delovne sile ni bilo, zato je pogosto prihajal domov. Ob razsulu t. i. Kobariške republike se je iz razbite enote s Trnovega umaknil čez Sočo domov.
Domači aktivisti OF so za to kmalu izvedeli in ga kot skrivača prijavili partizanom. Enako tudi sovaščana Mirka Kokošina, po domače Skokovega. Ob nekem prazniku je šel v cerkev Srca Jezusovega v Drežnici v zvonik pritrkovat. Partizani so prišli v cerkev in tam lovili moške, predvsem osumljene »skrivače«. Francu se je uspelo skriti med piščali velikih cerkvenih orgel.
Potem se mu je posrečilo umakniti k starejši sestri v Gorico, kjer je bila pri neki bogati družini za deklo. Tam mu je našla delo pri gradnji predora. Že od otroških let je rahlo šepal, ker se je udaril v koleno, ki ga ni nikoli popolnoma pozdravil.
Za italijansko vojsko je bil nesposoben, toda ob splošni mobilizaciji v začetku leta 1943 so ga vseeno odpeljali v delavske bataljone (battaglioni speciali), prav tako so ga mobilizirali tudi domobranci, ki so mu dali delo v kuhinji. Iz Gorice so ga premestili na Trnovo ob Soči, nato v Kobarid, prav tako kot kuharja. Tu je našel tudi soseda domačina Albina Žagarja - Zorka, po domače Matužinovega, ki je imel čin podporočnika.
Albin Žagar se je rodil 1. februarja 1922. Niso ga vpoklicali v italijansko vojsko, ker je imel rahlo telesno okvaro. Študiral je v Pazinu in postal kmetijski tehnik (po drugem podatku delal trgovsko šolo v Idriji). Leta 1943 so ga Italijani kljub nesposobnosti za služenje vojaščine ali opravljanja težkih del v delavskem bataljonu poslali v zapor Kairo montanotte in od tod v Nemčijo.
Od tam se je po srečnem naključju januarja ali februarja 1944 vrnil domov. Takrat so Nemci iz vojaških taborišč izpustili precej italijanskih vojakov, posebej pa še tiste, ki so bili iz tako imenovane Venezie Giulie. Med njimi sta bila z Livka Ivan Hrast - Žuan in Mirko Koritnik – Mlinarjev, ki je bil potem celo direktor tovarne igel v Kobaridu.
»Borci« za »svobodo«
Junija 1944 je bil Albin Žagar v Kobaridu, kamor so se morali na občino hodit javljat vsako nedeljo vsi mlajši moški občine Kobarid. Tedaj so jih tudi veliko odpeljali k domobrancem v Trst. Iz Trsta je bil premeščen v Kobarid, nato na Trnovo in končno k Robiču.
Od tam je prišel s konjsko vprego v Kobarid po blago za enoto. Nazaj grede v Robič je vzel iz Kobarida s seboj tudi Franca Kranjca. Z njima je bil tudi italijanski bersaljer, pripadnik Badoglijeve vojske, ki je imela pri Robiču svojo posadko, kot stražo za nadzorovanje ceste Kobarid–Čedad.
Enako nalogo je opravljala tudi skupinica okrog osem do deset domobrancev, ki so jih občasno hodili kontrolirat Nemci iz Kreda, kjer je bila večja enota, okrog 60 do 80 Nemcev in Mongolcev. Na velikem ovinku pred Starim Selom jih je iz zasede, brez zaustavljanja, napadla skupina partizanov. Albin je bil na mestu mrtev, prav tako italijanski vojak, medtem ko so njegovega sovaščana Franca ranili in zajeli.
Med napadalci je bil tudi partizan iz Jevščka, neki Janez Matelič, ki je Albinu vzel z roke uro in se z njo vinjen marsikje hvalil: »Nimam posebnih medalj, ampak najlepša in nucna pa je ta,« in je prostaško stegnil roko ter na njej kazal lepo in vredno Albinovo uro (po pripovedovanju Albinove sestre Cite Žagar, poročene Koren iz Drežnice, 23. septembra 1991 zapisal Ivan Rutar).
Franca Kranjca so partizani odgnali v Plestišča, prvo vasico nad Nadižo na severu Benečije oziroma zahodno od Breginja. Že ranjenega so začeli zverinsko mučiti, tako da je vaški pek v Plestiščih posredoval z besedami, da se tako ne dela z ljudmi, še posebno ne z ujetniki in ranjenci.
Vsi so se zgražali nad početjem »borcev za svobodo«. V odgovor pa so dobili grožnjo: »Ali bi mu rad kdo delal družbo in delil ples z njim.« Ležečemu na tleh, ker po mučenju ni mogel več stati, že tako rekoč mrtvemu, so mu dali še smrtni strel. Bil je ves zmrcvarjen.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24