Potem ko je Vatikan lani potihoma soglašal, da se razvpitega duhovnika in umetnika Marka Rupnika prestavi v koprsko škofijo, formalno seveda na njegovo lastno prošnjo, se je že skoraj zdelo, da ima Cerkev končno pod nadzorom enega največjih škandalov v zadnjih letih.

Toda primer so ponovno odprli v italijanskih medijih, ki opozarjajo, da papežev jezuitski prijatelj zdaj računa na to, da jo bo zaradi pozabljivosti javnosti in po zaslugi svojih vplivnih vatikanskih prijateljev dejansko odnesel brez posledic. To dokazuje tudi njegov »azil« v Kopru, ki ga je osebno odobril škof Bizjak v času, ko se mu je mandat zaradi starosti že iztekel in je torej vedel, da ga zaradi Rupnika nihče ne bo klical k odgovornosti.

Pred dvema letoma, ko je v javnost prvič prišla novica o novem cerkvenem škandalu, v katerega je bil vpleten slovenski duhovnik Marko Ivan Rupnik, eden najvplivnejših Slovencev v Rimu v zadnjih desetletjih, se je zdelo, da bo potres. Prvi človek italijanskih jezuitov Gianfranco Matarazzo je zapisal, da je zadeva Rupnik »cunami krivice, netransparentnosti, vprašljvega vodenja …«, kar je bila precej točna ugotovitev. Toda pater Rupnik, osebni prijatelj več papežev, tudi sedanjega, se je doslej še vedno nekako »izmazal«.

Molk kot najboljša obramba

Obtožbe je bodisi ignoriral, bodisi je poskrbel, da so tisti, ki so ga česa obtoževali, prejeli dovolj prepričljivo finančno kompenzacijo. Njegov vpliv v Vatikanu je bil celo tolikšen, da je Frančišek pred leti preklical Rupnikovo izključitev iz jezuitskega reda (!), ki je bila rezultat več pritožb nad njegovimi dejanji v preteklosti. Ker se je pater Marko pokesal grehov in prosil odpuščanja, so ekskomunikacijo preklicali in mu za tri leta prepovedali opravljanje določenih funkcij …

Dokler se niso pojavile nove obtožbe o spolnih in čustvenih zlorabah žensk, večinoma nekdanjih sester lojolk. Gloria Branciani je prva spregovorila, sledile so ji še druge, skupaj več kot deset: seks v troje, nasilje med spolnim odnosi, pornografski filmi, spolne zlorabe, manipulacije, psihično in duhovno nasilje in omejitve … seznam očitanih grehov se je nabiral nad Rupnikovo glavo.

Sašo Švigelj

Svetovno znani mojster krščanskih mozaikov se je spremenil v nasilnega, narcističnega in arogantnega moškega, ki je tri desetletja zlorabljal svoj duhovniški položaj. Toda obtoženi se tokrat ni ne pokesal, ne opravičil. Njegova obramba je bila molk. Nekaj tednov, preden so se mu bratje jezuiti formalno odrekli (ga izključili), je poslal zasebno pismo koprskemu škofu Juriju Bizjaku.

Odločitev je šokirala vse, ki so spremljali primer, najbolj pa seveda žrtve. Patru Rupniku so se odprla vrata v Koper, kjer so ga sprejeli brez posebnih zahtev. Vendar pa se Rupnik po trditvah italijanskih medijev, ki jih potrjujejo tudi naši viri iz Slovenije, nikoli ni pojavil v koprski škofiji, ampak je vseskozi v Rimu in se dosledno izogiba kakršnemukoli pojavljanju v javnosti. Z mediji po izbruhu afere ni komuniciral niti enkrat.

Operacija Rupnik

Patrov umik izpod žarometov medijev in iz javnosti je bil spretno domišljen. Njegovi zavezniki vedo, da je čas na Rupnikovi strani. Ko je pozornost medijev malo popustila, je bivši jezuit koprskega škofa Bizjaka prosil, če bi ga lahko kot duhovnika sprejel v svojo škofijo.

Bizjak, ki je že od leta 2022 izpolnjeval pogoje za upokojitev, vendar papež Frančišek še ni imenoval njegovega naslednika, se je o tem posvetoval z vatikanskim kardinalom De Donatisom in sodnikom na sodišču rimske škofije Incittijem. Za mnenje je vprašal tudi papeškega nuncija v Sloveniji Jeana-Marie Speicha.

Glede slednjega se je v Ljubljani ugibalo, da ga bodo morda kmalu poklicali nazaj v Vatikan, kar pomeni, da odgovornosti za »rehabilitacijo« razvpitega patra Rupnika ne bi bilo treba prevzeti ne škofu Bizjaku, ki je bil tik pred upokojitvijo, ne nunciju, ki lahko vsak čas gre. Če bi šlo kaj narobe, bi si oba po pilatovsko umila roke. Nuncij Speich je bil nad idejo navdušen in jo je takoj podprl, češ saj se Rupnik tako vrača v domačo škofijo, poleg tega je formalno še vedno nedolžen, ker nikoli ni bil obsojen.

To je sicer res, vendar je res tudi to, da so se vatikanske eminence, med katerimi ima pater Rupnik vplivne zaveznike, že od začetka afere potrudile, da iz vsega ni bilo nič: primera niti niso mogli obravnavati, ker naj bi že zastaral, poleg tega pa so Rupnikovi redovniški kolegi grešnika že sami izključili iz svojih vrst.

Bobo

Ne pa tudi iz Cerkve, kar je bistvena razlika! Pater Rupnik ni bil izobčen (ekskomuniciran) iz Cerkve, ker proti njemu ni bil sprožen takšen postopek. Zato tudi tako suverena uradna izjava koprske škofije: »Vsakdo, kdor je obtožen kaznivega dejanja, ima pravico, da velja za nedolžnega, dokler ni spoznan za krivega v skladu z zakonom, v javnem postopku, v katerem so mu dane vse možnosti, potrebne za njegovo obrambo.«

Konec Frančiškove zaščite

Vprašanj, ki se zastavljajo, je več. Prvo je povezano s Slovensko cerkvijo, do katere se Prešernov nagrajenec Rupnik obnaša podobno vzvišeno in vehementno kot do redovnic, ki naj bi jih več let spolno in psihično zlorabljal. Zanimivo je, da se koprski škof glede Rupnika ni posvetoval niti s svojimi škofovskimi kolegi niti z vodstvom Slovenske škofovske konference (SŠK).

V Ljubljani nad to samovoljo niso bili navdušeni, še manj jih nad tajno diplomacijo nuncija Speicha, za katerega pravijo, da se včasih obnaša, kot da bi bil še vedno v Afriki (kjer je služboval pred prihodom v Ljubljano). Predsednik SŠK Andrej Saje zato bržkone ni kar tako izjavil, da so slovenski škofi »na strani žrtev«. Ali to pomeni, da nuncij, koprski škof in Vatikan niso?

Zagotovo v Vatikanu marsikdo do Rupnika čuti naklonjenost in ga podpira, vendar pa je papež Frančišek nazadnje le pokazal, da do svetovno znanega mojstra mozaika ne čuti več takšne naklonjenosti kot doslej, saj je po novici, da je Rupniku azil podelila koprska škofija, pospešil iskanje Bizjakovega naslednika, hkrati pa v skladu s svojo absolutistično močjo – papež jo ima, na to pozabljamo – prekinil zastaranje v zadevi Rupnik in dikasterij za nauk vere zaprosil, da znova preuči primer.

Ker se v Vatikanu nič ne zgodi čez noč, niti po enem letu še ne vemo, kaj so ugotovili cerkveni učenjaki glede Rupnikovega primera. Je pa koprski škof Bizjak prejšnji mesec naposled odšel v pokoj, nasledil ga je dosedanji murskosoboški škof Peter Štumpf. Novico je konec novembra objavil tiskovni urad Svetega sedeža.

Izbira Štumpfa, ki je imel v Prekmurju kar precej težav s svojo škofijo, je sicer na prvi pogled paradoksalna. Štumpf je bil namreč eden redkih, če ne celo edini slovenski škof, ki je podprl odločitev koprskega škofa Bizjaka, da patru Rupniku ponudi zatočišče. Glede na to, da papež Frančišek nad tem ni bil navdušen, se zastavlja vprašanje, zakaj bi potem Štumpfa sploh izbral za novega koprskega škofa. Zaradi kadrovskih težav v Slovenski cerkvi? Je tako hudo?

Helena Race/Primorske novice

Vprašanje. Po eni izmed razlag, ki se bo morda zdela laikom za lase prevlečena, ima celotna zgodba bistvo drugje. Preiskava Svetega sedeža glede Rupnikovega primera se lahko nadaljuje le, da je obdolženi še vedno duhovnik. Z drugimi besedami, če Rupnika ne bi v svoje vrste sprejela koprska škofija, Cerkev proti njemu sploh ne bi mogla voditi postopka (!?).

Tisti, ki zagovarjajo takšno telovadbo v kanonskem pravu, tudi zatrjujejo, da je razvpiti Rupnik v Kopru tako ali tako le začasno, dokler se »stvari ne razčistijo«. Glede na cerkveno prakso, da se nič ne zgodi čez noč, se bo saga o dokazovanju Rupnikove krivde vlekla še dolgo, bržkone tudi v naslednji pontifikat.

Nekaj gnilega v koprski škofiji?

Ali je Rupnikov sprejem med duhovnike koprske škofije zgolj predstava za javnost, se sprašujejo tudi italijanski mediji, ki papeža še vedno sumijo, da ni naredil dovolj za razjasnitev vseh okoliščin v povezavi s patrom Rupnikom. Ne glede na poskuse, da bi ustvarili vtis o pravilnosti sprejema patra Rupnika v Kopru, češ da je le na ta način možno nadaljevati postopek zoper njega po cerkvenem pravu, se utegne zadeva na koncu vrniti kot bumerang.

Koprska škofija je bila dolga leta, ko je imela Slovenija zgolj tri škofije, resda »najrevnejša« (ljubljanska in mariborska sta bili neprimerno bogatejši) in najmanj problematična, vendar je po veliki finančni aferi mariborske škofije (afera Zvonovi) danes v precej boljši koži, njen ekonom Tihomir Busija si zasluži poseben prispevek, ko gre za njegovo cerkveno poslovanje, oddajanje nepremičnin, sob, gostinstvo in turizem.

Če upoštevamo, da je še ravnatelj Škofijske karitas v Kopru, direktor Zavoda sveti Hieronim in uveljavljen poslovni svetovalec, potem gre pravzaprav za genialnega poslovneža, od katerega se pater Rupnik morda lahko nadeja še kakšnih bogatih naročil za nove mozaike. Morda je to tudi edini način, da se bo kdaj prikazal v Kopru…