Skoraj polovica Pahorjeve vlade še naprej predava na univerzah in se ni pripravljena odpovedati donosnim (in varnim) predavateljskim stolčkom.
Oblikovanje tehnične vlade je ena od možnosti za razplet vladne politične krize. Začasno vlado politično neomadeževanih ekspertov oziroma profesorjev brez Boruta Pahorja bi postavile vladne stranke, ker bi na rednih volitvah ne hotele ostati brez kakršnihkoli možnosti, da obdržijo oblast; in da bi pred Janezom Janšo skrile plen, zaradi katerega so se v koaliciji pošteno sprli že, ko so pisali koalicijsko pogodbo.Takšni »tehnični« profesorski vladi je nekoliko podobna že sedanja vlada. Na njenem čelu so trije predsedniki strank, to je politiki, veliko ministrov, ki so jih nastavili Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal, pa vendarle velja za strokovnjake. Še najbolj zadržan je bil predsednik Zares, ki je postavil za ministrici prepoznavni političarki, od katerih ima Irma Pavlinič Krebs tudi nekaj strokovnega pedigreja.
Kako se je ta vlada, ki se je zaradi doktorjev in profesorjev predstavljala kot najbolj strokovna do zdaj, lahko sodimo po nezadovoljstvu ljudi v mnenjskih raziskavah. In po zmerljivkah, da ni le butalska, temveč kar talibanska vlada, čeprav ima tretjina ministrov doktorate. Še več svež obrazov z univerz v vladi, ki bi jih naplavila do zdaj pri nas še nikoli videna tehnična vlada, ni nobeno zagotovilo ne le za njeno uspešnost, temveč tudi za učinkovitost in celo strokovnost. A se pri volivcih iluzija o tehnični vladi z novimi obrazi zaradi upadanja ugleda politike vztrajno vzdržuje.
Profesorji v politiki ne tvegajo
Maja Makovec Brenčič, profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti, je s pripravljenostjo za vodenje prehodne tehnične vlade pokazala, da se scenarij za tehnično vlado pripravlja ali pa se jo vsaj resno preizkuša. Težko je reči, koliko iskren ali morda le preračunljiv je bila njena privolitev v ta test in že prej zamisel Spomenke Hribar.
Na fakultetah je očitno še dovolj profesorjev, ki so voljni prestopiti v politiko, ki je sicer najmanj na tako slabem glasu kot najstarejši poklic. A politika zanje ni poklic. Profesorji, ki stopijo z eno nogo v politiko, s tem prav nič ne ogrožajo svoje akademske kariere. Ne glede na to, koliko energije jim vzame najvišja funkcija v izvršni oblasti, še naprej predavajo na svojih fakultetah. (Podatki so v okviru.)
Integriteta javnega sektorja kot mati vseh afer
Profesorski »izleti« v politiko so legalni, njihova petina profesorskega »fuša« je zakonita, če tega obsega kajpada krepko ne presegajo. Glede na število predmetov, katerih nosilci so, se to dogaja kar pogosto. Tako profesorsko delo bi bilo zato treba dati pod drobnogled in spraviti v zakonske okvire. Kot kažejo pojasnila ministrov, pa njihovo dodatno popoldansko delo ali delo čez konec tedna vsaj glede plačila ne presega omejitve petine zaposlitve, saj jih večina zatrjuje, da s tem zaslužijo največ okoli 400 evrov neto.
Večina ministrov se oklepa Fakultete za družbene vede, ki postaja valilnica prihodnjih tehničnih ali manj tehničnih ministrov in politikov nižjega ranga. Iz programov lahko vidimo, da je njihova zaposlitev presega eno petino, saj so nosilci dveh ali celo treh predmetov (obseg 60 ur). 60 ur nosilca predmeta pa že pomeni enotretjinsko zaposlitev.
Zakonitost zaposlitev na fakultetah pa še ne pomeni, da niso vprašljive in da jih ne bi veljalo vnovič resno pretresti. Tudi v razpravah o spremenjeni državni ureditvi in integriteti javnega sektorja. Če že mora biti kaj »mati vseh afer«, naj bo to prav integriteta javnega sektorja in ne – kot menita celo nekdanji in sedanji predsednik republike Kučan in Turk – nakupovanje in prodajanje orožja v začetku devetdesetih let.
VEČ V TISKANI IZDAJI