Pred časom so mediji pisali o sodnem sporu med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter podjetjem Merlak Investicije v zvezi z zemljišči, na katerih obnavlja Hotel Zlatorog v Bohinju. Zemljišča v okolici hotela, ki jih je od družine Pačnik kupil leta 2019, si namreč lasti Sklad in zahteva brezplačen prenos lastništva.

Po zakonu o skladu kmetijskih zemljišč iz leta 1993 so vsa kmetijska zemljišča, ki so bila v družbeni lasti, postala last državnega sklada. Damian Merlak pa se sklicuje na zapis v zemljiški knjigi, kjer so bila kot lastnik vpisana podjetja, od katerih je kupil zemljišče.

Zemljišče kupili za ribnik, ki ga zdaj ne bo

V podobnem položaju so se znašla tudi ribiška, lovska, turistična, taborniška, planinska in druga društva, ki so pred osamosvojitvijo kupila zemljišča in se kot lastniki vpisala v zemljiško knjigo, zdaj pa jim po treh desetletjih država jemlje lastnino in od njih zahteva, da ta zemljišča brezplačno prepišejo v last Sklada kmetijskih zemljišč.

Ribiška družina Medvode je decembra lani od Sklada kmetijskih zemljišč v podpis prejela pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, v zameno pa jim je ta ponudil brezplačno zakupno pogodbo za kmetijska zemljišča, medtem ko zemljišč, na katerih je gozd, sploh ne bi mogli več upravljati, saj bi prešla v last družbe Slovenski državni gozdovi. Upravni odbor RD Medvode je z vsebino pogodbe seznanil vse svoje člane in ti so bili zgroženi. Občni zbor svojemu predsedniku in njegovemu namestniku ni dovolil podpisati za njihovo družino škodljive pogodbe.

Profimedia

»Parcele so bile kupljene od fizične osebe, postopek nakupa je bil sodno potrjen in na tej osnovi so bila kupljena zemljišča vpisana v zemljiško knjigo. Tako je RD Medvode postala zakoniti lastnik. RD Medvode bo uporabila vsa pravna sredstva v Republiki Sloveniji in izkoristila vse možnosti, ki jih ponuja združena Evropa, da bi obdržala zakonito kupljena zemljišča,« nam je sporočil Rajko Zajc, predsednik RD Medvode.

Zemljišča v Žlebeh pri Medvodah jim je leta 1981 prodala družina Duhovnik iz Medvod. Iz zemljiške knjige je razvidno, da je njihova lastnica RD Medvode. »Namen nakupa zemljišč je bil, da se v prihodnosti na tem mestu zgradi ribnik. Ob slabšanju habitata v Savi in Sori bodo ribiške družine vse bolj potrebovale nadomestne habitate, kot so ribniki,« poudarja Zajc.

»Že sedaj je država izdala podatek, da čez približno osem let, ko poteče sedanja koncesijska pogodba, ribiške družine ne bodo več imele predkupne pravice. Izbran bo tisti, ki bo za novo koncesijsko pogodbo ponudil več denarja. Če ribiške družine ne bodo imele svojih ribnikov, bodo obsojene na propad. Domovi mnogih planinskih društev so že trajno zaprti in se prodajajo. Niso ekonomsko vzdržni, zato bodo dolgoročno propadli, državljani pa bomo izgubili družbeno zelo pomembne vrednote,« dodaja Zajc.

Brez zemljišč deset ribiških družin

RD Medvode šteje 135 članov in osem mladincev. Vodstveni organi v družini delujejo brezplačno in so vsi prostovoljci. RD Medvode nima denarja, da bi ponovno odkupila zemljišče, ki je za zdaj še njeno, če bi ga vzela v najem, pa ribnika ne bo mogla graditi, ker zemljišče ne bo njena last.

»Če je država ugotovila, da ob nastanku samostojne Republike Slovenije stvari z zemljišči niso urejene, kot bi morale biti (družbena lastnina), bi lahko lastnike obvestila takrat. Pripravila naj bi zakon, ki bi pravnim osebam omogočal, da ostanejo lastniki zemljišč, ki so jih kupili in so bili vpisani v zemljiško knjigo pred letom 1993.«

Ribiška družina Medvode

Po podatkih Ribiške zveze Slovenije je bilo oziroma je še v postopku s Skladom deset njihovih članic. »Glede na ustaljeno sodno prakso po odločitvi vrhovnega sodišča RS pomeni, da so bila oziroma še najverjetneje bodo odvzeta zemljišča, ki so v lasti RD. Izvedeli smo, da sta zgolj dva primera bila uspešna, da sta RD zemljišče obdržali – zahtevano zemljišče je spremenjeno v vodno zemljišče (ribnik), kar pa Sklada očitno ni zanimalo,« nam je odgovoril generalni sekretar zveze Igor Miličić.

»Kot krovna zveza sladkovodnih ribičev smo proti takšni politiki Javnega sklada, kajti RD so vsa zemljišča pridobile na zakonit način (odkup, darilna pogodba). Iz principa ne moremo pristati na predlog Sklada, da se zemljišča vrnejo v dolgoročni odkup po simbolni ceni, ker so RD lastnice teh zemljišč. RD smo pozvali, naj ne podpisujejo pogodb s Skladom.

Kot članica Združenja NVO za trajnostni razvoj (članice Čebelarska zveza, Lovska zveza, Planinska zveza, Zveza tabornikov, Turistična zveza) želimo v Ribiški zvezi Slovenije najti pravično rešitev dolgotrajne problematike. Skupaj smo tudi že pisali odprto pismo državnim institucijam, npr. predsedniku vlade RS, a rešitve še ni na obzorju.«

Vzeli bi jim zemljišče, na katerem je strelišče

Prav tako brez kmetijskih zemljišč ostajajo tudi lovci. »Od 411 lovskih družin, upravljavk lovišč, jih je že dobra tretjina ostala brez lovskih krmnih njiv, krmišč, strelišč in parcel, na katerih stojijo lovski objekti. V veliki večini so lovske družine ta zemljišča odkupile od fizičnih oseb in plačale z denarjem, zbranim od svojih članov. Lovske družine so jih uporabljale oziroma jih še vedno uporabljajo za opravljanje javnih nalog s področja upravljanja divjadi,« so nam odgovorili iz Lovske zveze Slovenije.

»Natančnih podatkov o vseh zemljiščih, ki bodo predmet vrnitve, Lovska zveza Slovenije nima, saj se v praksi pojavljajo vedno novi in novi zahtevki Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije po prenosu teh nepremičnin na državo. Po nepopolnih podatkih, ki jih je Lovska zveza Slovenije zbrala pred leti, naj bi šlo za vrnitev 984.582 m2 zemljišč. Lovska zveza Slovenije si že vrsto let prizadeva, da bi to vprašanje uredil zakon. Vsi poskusi, kljub načelnemu pritrjevanju številnih ministrov in številnih vlad, so bili doslej neuspešni.«

Med lovskimi družinami, od katerih Sklad zahteva brezplačen prenos kmetijskih zemljišč, je tudi LD Šmarna gora. Vsa zahtevana zemljišča v Zavrhu pod Šmarno goro so kupili, in sicer leta 1968 od takratne Kmetijske zadruge Šentvid-Medvode, leta 1975 od Janeza Pogačarja iz Šmartnega pod Šmarno goro ter 1982 od Lovra in Marije Križaj iz Zavrha pod Šmarno goro.

»Glede na to, da so bila ta zemljišča kupljena z lastnim denarjem lovcev Lovske družine Šmarna gora in poplačane vse dajatve ter vnesene in zabeležene v zemljiško knjigo do današnjih dni kot 100-odstotni lastniki, menimo, da do odtujitve našega premoženja ne more priti,« nam je sporočil Leon Merjasec, starešina LD Šmarna gora.

arhiv Reporterja

Lovska družina zato zavrača podpis pogodbe, ki jim jo je že leta 2023 poslal Sklad, zdaj pa to od njih terja državno odvetništvo RS. »S podpisom pogodbe in overitvijo pogodbe pri notarju izgubimo zemljišča, ki so nam za naše delo, upravljanje divjadi, ki je v lasti Republike Slovenije, nujno potrebna.

Na teh zemljiščih je strelišče za vadbo in poteka nastrelitev pušk risanic za lov na divjad ter milostni strel ob morebitni težko poškodovani divjadi v prometu. Na tem zemljišču je tudi kozolec, ki nam služi za shranjevanje travinje za divjad, ki jo pokosimo na zemljišču p. š. 754/1, k. o. 1975 Spodnje Pirniče,« dodaja Merjasec.

V podobnih težavah tudi planinska, taborniška in turistična društva

Podobne težave imajo tudi v drugih društvih. »Planinska zveza Slovenije se je v preteklosti soočila z več pozivi za prenos posameznih zemljišč na Sklad. Te pozive smo sicer v prvi fazi zavrnili, vendar v primeru, ki je že doživel sodni postopek, tega izgubili,« nam je odgovoril Damjan Omerzu, generalni sekretar PZS.

Sašo Švigelj

»Po našem mnenju gre za zelo sporno določbo zakona, saj ne upošteva, da so bila ta zemljišča pridobljena s strani društev ali zveze odplačno že pred drugo svetovno vojno in so bila šele po njej enostransko pretvorjena v družbeno lastnino, torej nacionalizirana. Vendar tega dejstva sodna praksa ne šteje kot relevantno. Zato smo v zadnjih letih skupaj s sorodnimi organizacijami večkrat naslovili pobudo na različne državne organe, da naj to nedopustno stanje ustrezno uredijo, vendar brez uspeha.«

Iz Zveze tabornikov Slovenije so nam sporočili, da je tudi nekaj njihovih društev imelo primere, ko so morali v skladu z zakonodajo kmetijska zemljišča, kupljena pred letom 1993, prenesti v last Sklada kmetijskih zemljišč, vendar podrobnosti ne poznajo. Podobno nimajo evidenc tudi v Turistični zvezi Slovenije, kjer so potrdili, da so tudi turistična društva dobila zahtevke Sklada v zvezi s kmetijskimi zemljišči: »Kolikor nam je znano, so društva zahtevkom ugovarjala in so zadeve v reševanju.« Iz Gasilske zveze Slovenije pa so nam sporočili, da tovrstnih problemov nimajo.

Sklad: Zemljišča so bila družbena lastnina

Na Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov nimajo podatkov, koliko kmetijskih zemljišč po posameznih društvih je prešlo v njegovo last. Glede spora z Ribiško družino Medvode pa so nam pojasnili, da so bila »predmetna zemljišča leta 1993 družbena lastnina in v uporabi RD Medvode. Zemljišča so že leta 1993 po zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov postala last Republike Slovenije, zemljiškoknjižno stanje je treba uskladiti z dejanskim. Sklad skuša postopek prenosa izpeljati po izvensodni poti.«

O nekaterih primerih so že razsojala sodišča, v vseh primerih na škodo društev, saj so v skladu z zakonom o skladu kmetijskih zemljišč vsa ta zemljišča postala last države. »Po sodni praksi se ne glede na to, ali se je po pridobitvi kmetijskega zemljišča lovska (ali ribiška) družina vknjižila v zemljiško knjigo kot imetnica pravice uporabe ali lastnica, šteje, da je bilo kmetijsko zemljišče družbena lastnina, lovska družina pa imetnica pravice do uporabe,« so iz Sklada kmetijskih zemljišč odgovorili RD Medvode.

Pri tem so se sklicevali na več sodb vrhovnega sodišča. To je v sodbi iz leta 2016 med drugim zapisalo, da so kmetijska zemljišča lovske in ribiške družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato so bila lahko kmetijska zemljišča le v družbeni lastnini.

Bobo

»Zato ni pomembno, ali je lovska družina takšno zemljišče pridobila odplačno ali neodplačno, ali je njihov singularni pravni prednik na tem zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporabe, in ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe.

V vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino, ker je ta zemljišča lovska organizacija lahko pridobivala le kot kmetijska organizacija. Lovska (ali ribiška) družina torej v času uveljavitve zakona o skladu kmetijskih zemljišč na nepremičninah ni imela lastninske pravice, saj lovske (ribiške) družine niso organizacije, za katere je zakon predvidel izjemo pri lastninjenju kmetijskih zemljišč.«

Bo ustavno sodišče tokrat razveljavilo zakon?

V pojasnilu uradu predsednice republike, na katero se je RD Medvode prav tako obrnila, so se sklicevali tudi na presojo ustavnega sodišča leta 1995, ki je razsodilo, da določbe 14. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč, ki je pravna podlaga za »nacionalizacijo« kmetijskih zemljišč društev, niso v neskladju z ustavo.

Očitno pa bo ustavno sodišče o tem členu zakona še enkrat razpravljalo, saj je prejšnji teden državni svet vložil zahtevo za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti. Svetniki menijo, da so bile lovske družine razlaščene v nasprotju z ustavo. »Gre za še en primer, ko je država enostransko in brez presoje konkretnih okoliščin prizadela ustavno varovane pravice lovskih organizacij,« so sporočili iz državnega sveta.

Sašo Švigelj

Kot so v predlogu zapisali državni svetniki, so lovci že pred uveljavitvijo zakona z lastnimi sredstvi in na podlagi odplačnih pravnih poslov pridobili nekatera zemljišča za izvajanje svoje osnovne dejavnosti, to je trajnostnega upravljanja divjadi. Dodali so še, da je bil doslej sklad kmetijskih zemljišč in gozdov pri gospodarjenju z na ta način pridobljenimi zemljišči precej neaktiven.

Lovci so tako dolgo časa še naprej nemoteno upravljali svoje premoženje, a v zadnjem obdobju se to spreminja in dejansko izgubljajo zemljišča, ki so velikega pomena za opravljanje njihovega poslanstva.

V lovskih družinah in zvezah pričakujejo, da bodo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih pridobile kot osebe civilnega prava na odplačen način, nato pa so bili na podlagi 14. člena zakona preneseni v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ostali njihova last. Če bo ustavna presoja uspešna, bo to bržkone veljalo tudi za ribiške družine in druga podobna društva. Druga možnost je, da zakon ustrezno spremeni državni zbor, za kar doslej ni imel posluha.

Seveda se ob teh zapletih postavlja vrsta vprašanj: zakaj je država (sklad) potrebovala več kot 30 let za uveljavitev zakonskih določb o prenosu kmetijskih zemljišč v svojo last, zakaj društvom, ki so zemljišča kupila, vsaj ne povrne kupnine, ter ne nazadnje, kako je s pravno varnostjo nakupa (kmetijskih) zemljišč v naši državi, če zapisom v zemljiški knjigi ne moremo več zaupati?