Vilo si je leta 1933 zgradil znani poslovnež Vinko Vrhunec po načrtih zna nega arhitekta Vladimirja Mušiča. Pred drugo svetovno vojno je veljala za eno najrazkošnejših domovanj v Ljubljani, na vrhu je imela celo bazen, pročelje pa krasijo freske slikarja Mateja Sternena.
Po izbruhu druge svetovne vojne si je Vrhunec v njej uredil še zaklonišče za primer letalskih napadov, a kaj veliko ga ni imel prilike uporabljati. Po napadu Hitlerja in zaveznikov na Jugoslavijo je Ljubljana z južnim delom Slovenije prišla pod italijansko okupacijo, Italijani pa so Vrhuncu vilo zasedli, njega pa poslali v zapor.
Postala je osebna rezidenca italijanskega generala Taddea Orlanda, kasneje pa še generala Gastoneja Gambare. Po italijanski kapitulaciji se je v vilo vselil zloglasni general SS Erwin Rösener, ki je imel na vesti številne poboje civilistov med drugo svetovno vojno.
Po koncu vojne je Vinko Vrhunec prišel na prostost, a vile nikakor ni mogel dobiti nazaj – najprej jo je komunistična oblast uporabljala za nastanitev visokih gostov, nato pa jo je preprosto podržavila. Nekaj časa je bilo v njej tudi Ustavno sodišče, po padcu komunističnega režima pa so jo z denacionalizacijo končno nazaj dobili Vrhunčevi dediči.
Ti so jo leta 2000 prodali odvetniku Miru Senici, ki si je v njej uredil pisarno, uporablja pa jo tudi za druge dogodke – denimo razvpita srečanja združenja mladih poslovnežev Yes.