»Mi se njega sploh nismo upali kaj vprašati, ker smo se ga bali. Do njega smo gojili strahospoštovanje. Na družinskih srečanjih sploh ni govoril in nihče si ga ni upal nič vprašati,« je v intervjuju za Reporter oktobra lani dejal Matjaž Tomlje, nečak Tine Tomlje, žene zdaj pokojnega Janeza Zemljariča. Na vprašanje zakaj, je pojasnil: »Zaradi slovesa. On je bil šef Udbe, in vsi so vedeli, da je treba tega človeka pustiti na miru…«
Janez Zemljarič je umrl na svoj 94. rojstni dan. Kot mladoletnik je sodeloval s partizanskim gibanjem, po vojni je vstopil v komunistično partijo in nato opravljal različne vodstvene funkcije v takratnih družbenopolitičnih organizacijah, vmes je leta 1961 diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti. Od 1968 do 1973 je bil direktor kliničnih bolnišnic v Ljubljani, ki jih je preoblikoval v današnji klinični center.
Nato je bil kot namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve načelnik Službe državne varnosti (SDV) oziroma po domače Udbe. To funkcijo je opravljal do leta 1978, ko je postal republiški sekretar za notranje zadeve, dve leti pozneje pa predsednik izvršnega sveta oziroma vlade. Svojo politično kariero je zaključil kot podpredsednik zveznega izvršnega sveta (jugoslovanske vlade) od 1984 do 1989.
Po osamosvojitvi je deloval v gospodarstvu in je veljal za mogočnega strica iz ozadja, brez katerega je bilo težko priti do pomembnih poslov zlasti v zdravstvu, pa tudi v gospodarstvu, imel je tudi zelo dobre poslovne zveze v drugih republikah nekdanje Jugoslavije.
Pišemo o njegovih najbolj spornih dejanjih: o tem, kako je omogočil udbovsko prisluškovanje bolniku v bolnišnici, o njegovi vpletenosti v udbovske umore hrvaških emigrantov, o ugrabitvi srbskega poslovneža Bate Todorovića, o zasliševanju Edvarda Kocbeka, o tajni preiskavi stanovanja Borisa Pahorja v Trstu, o preganjanju in nadzorovanju slovenskih pisateljev, udbovskih atentatih na avstrijskem Koroškem.
Pišemo tudi, kako je po osamosvojitvi nenapovedano obiskoval vodstvo kliničnega centra, zakaj ga je NPU junija 2014 pridržala med hišnimi preiskavami, kako je uradoval v svoji pisarni v stolpici WTC in v okrepčevalnici Zoki pod njo: kako ga je naš fotograf zalotil, ko je odhajal iz ministrstva za gospodarstvo, kjer je lobiral za svoj megalomanski projekt Izolski otok; kako se je razburil, kadar smo ga fotografirali, čeprav je sam kot šef Udbe odrejal še kakšno hujše početje.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
