Značilne so črtice Njena podoba, Njen grob in, seveda, absolutno mitologizirana Skodelica kave.

K zgodbam, v katerih poskuša s pomočjo literature odvrniti grozeče občutke depresije, spada tudi, na primer, Hiša Marije Pomočnice. Tukaj želim izpostaviti dvoje. Prvič, Cankar je bil zgolj podaljšek svoje matere, orodje njenih čustev in čustveno zlorabljen otrok. In drugič, četudi Cankar ne piše o svojem očetu in je ta v njegovih zgodbah odsoten, je Cankar imel očeta.

Ta je bil prisoten vsaj v njegovem zgodnjem otroštvu, preden je zapustil družino. Prepričan sem, da je upodobil svojega očeta v liku župnika v Hlapcih. Odsotni oče je tako postal prisotni Oče. Ivanova mati se je temu očetu priklonila skrajno spoštljivo, prinesla mu je skodelico čaja.

Tudi v Hlapcih nastopa skodelica (tokrat ne kave, temveč čaja), mati, ki ji je sin usodno zavezan, tukaj srečamo Jermana oziroma Ivana, ki je nesposoben ljubiti kot odrasel moški, biti avtonomen, svoboden, ponosen v zavesti svojega prav.

Tako Jerman kot Ivan sta ostala večno in usodno zavezana svojima materama, brez upanja na odrešitev, večno zlomljena, čustveno zlorabljena otroka. Hlapci so, prav tako kot Skodelica kave, ena sama in ista pripoved, poskus psihoterapije skozi literaturo. Ne govorita toliko o politični kulturi ali o razmerah v politični areni kot o osebni zlomljenosti avtorja.

arhiv

Mogoče je potegniti še eno vzporednico med dejanskim življenjem in sposobnostjo Jermana in Ivana, da vzpostavita realno in trajno razmerje z žensko ter da igrata vlogo družinskih očetov. Tega namreč ne eden ne drugi ni bil sposoben.

Tega ni bil sposoben niti Klement Jug, znani alpinist in filozof, ki je živel nespolno razmerje z Milko Zupančič. Od nje je pričakoval askezo in odpoved čutnemu življenju. Razočarala ga je, ker je živela, hvala Bogu!, čutno in veselo življenje. Zanimivo je, da je bilo tako tudi z Jermanom in Anko. Tudi ta je od Anke pričakoval, da bo živela asketsko življenje. Pa se tudi ona ni podredila njegovemu skritemu in nezavednemu meništvu.

Opozoriti želim na še nekaj vzporednic med Hlapci in Skodelico kave. V prihodnje je treba opraviti analizo pojavljanja skodelice čaja, ki se v Hlapcih pojavi večkrat. Skodelica čaja je simbol naklonjenosti, ki jo Jermanova mati izkazuje župniku, ter simbol Jermanove »bolezni« po zmagi katoliške stranke.

Na drugi strani pa skodelica kave simbolizira Ivanovo trajno zavezanost materi, njegovo popolno notranjo zlomljenost, njegovo nesposobnost, da bi znal živeti avtonomno življenje, da bi odrasel, da bi bil samozavesten moški. In še nekaj, opozoriti velja tudi na samo mater, ki igra tako v Skodelici kave kot v Hlapcih isto vlogo, vlogo osebe, ki ji je Ivan oziroma Jerman absolutno zavezan.

Ivan in Jerman sta zgolj podaljška ene in druge, sledita njunima oziroma njeni želji po utemeljevanju življenja skozi trpljenje, po podreditvi Očetu, po tem, da mora biti otrok zmeraj, tudi kot odrasla oseba, zgolj podaljšek želja svojih staršev. Tudi Jermanova igra z revolverjem je lažna, Jerman je namreč prevelik slabič, da bi se zmogel ustreliti. Mimogrede, Klement Jug je padel pri plezanju in umrl kot pristen Slovenec, Ivan pa se je zapil do smrti (kot tudi, značilno, France Prešeren).

Površno branje Skodelice kave vodi k sklepu, da se dobra mati žrtvuje za sina in da jo ta neupravičeno in kruto zavrne, ko zavrne skodelico kave, ki jo mati izprosi v ponižanju.

Mati je potemtakem žrtev, sin pa nehvaležen, krivičen otrok. Na družbeni ravni, ki presega zgolj medosebno razmerje med materjo in sinom, se materina žrtev kaže kot zapoved, ki nam vsem vceplja predstavo, da je materinska žrtev dobra, otrokova hvaležnost pa nujna. In če je otrok nehvaležen, naj trpi.

Vendar je zapoved žrtvovanja in hvaležnosti problematična. Prikriva namreč, da gre v razmerju med domnevno žrtvujočo se materjo in nehvaležnim, krivičnim sinom za psihopatološko razmerje, za bolezenski odnos.

Ivanovo pisanje o občutenju krivde v razmerju do matere moramo razumeti kot poskuse, da bi se čustveno osvobodil, da bi bil zmožen živeti kot avtonomna, odrasla oseba. V bistvu predstavlja celoten literarni opus Ivana Cankarja obupan in neuspel poskus obračuna z lastnim trpljenjem, poskus osebe, da bi razčistila s svojo zlorabo.

Marko Vavpotič

Vprašanje je, kdo je ustvaril Ivana kot krivdo čutečega, neavtonomnega človeka. Človek se ne rodi kot krivična oseba niti se človek ne rodi kot oseba, ki v razmerju do matere občuti zgolj ali predvsem krivdo. Človek se v trpečo osebo izoblikuje v procesu primarne socializacije. Cankarjeva mati je nosila odgovornost za socializacijo svojega sina, pri tem pa je odpovedala.

Potemtakem je ona sama odgovorna za sinovo občutenje krivde v razmerju do nje same, nikakor pa ni Ivan tisti, ki se je izneveril svoji domnevno žrtvujoči se materi. V bistvu je mati v žrtvovanju našla smisel življenja, obenem pa je z žrtvovanjem vezala nase svoje otroke, s tem pa v njih zbujala občutke krivde.

Drugače niti ni znala, svoja čustva in potrebe je izražala tako, da je pri svojih otrocih zbujala občutke krivde (kot pravi Slavoj Žižek). S tem jih je pohabila, jih onemogočila v poskusih, da bi zaživeli avtonomno, osvobojeni občutkov krivde, osvobojeni zaveze svoji materi.

Občutenje krivde, zaveza materi je podprta s četrto zapovedjo: »Spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji in da boš dolgo živel.« Vendar je osvoboditev izpod materinskega jarma mogoča le v primeru, ko se otroku uspe osvoboditi četrte zapovedi in starše razglasiti za svoje zlorabljevalce. Zdravljenje zlorabe se prične šele tukaj.

Ivan se je svoji materi sicer skušal upirati, vendar v tem uporu ni bil uspešen, vsak upor je izzvenel v občutke krivde. Cankarjeva literatura je v bistvu izraz duševne bolečine, črtice o materi pa pripovedi o neosvobojenosti, nesposobnosti za sproščeno bivanje v svetu ter neuspel poskus, da bi se odrešil skozi literarno ustvarjanje.

Ivan se pač ni mogel soočiti z virom svoje bolečine, tudi zaradi tega, ker je Freud šele v tistem času razvijal psihoanalizo kot znanost, niti se ni bil Freud sam sposoben soočiti z diktatom četrte zapovedi (kot pravi Alice Miller).

Na ravni psihopatologije imamo opraviti s tem, da je Ivana mati narcistično zasedla, potemtakem ni odsevala in zadovoljevala potreb svojega otroka. Predvsem ni dopustila, da bi Ivan izrazil svoja čustva, pač pa je vanj vcepljala lastne strahove. Ivan zato ni razvil zdravega občutenja samega sebe, ni razvil prepričanja, da njegova čustva pripadajo njemu samemu. Teh čustev preprosto ni zaznal ali pa si jih ni dovolil zaznati. Občutki brezizhodnosti, ki prevevajo njegovo literaturo, so izraz potlačenih otroških čustev.

arhiv

Težava s cankarjanskim mitom matere je, da črtica Skodelica kave v šolskem kurikulu ni predstavljena kot psihopatološko razmerje, temveč se njena domnevna literarna vrednost enači z domnevnim dobrim ter zaželenim odnosom med materjo in sinom.

Sinovo kesanje naj bi namreč kazalo, da je pravilen odnos med materjo in sinom tisti odnos, v katerem se sin podredi materi, je ne razočara v njeni navidezni žrtvi, tj. v njenem pričakovanju, da bo s hvaležnostjo poplačal njeno žrtev in s tem zadovoljil njene čustvene potrebe.

Tako domnevna literarna vrednost črtice upraviči psihopatološko razmerje med materjo in otrokom. To učenje je dodatno podprto s četrto zapovedjo, ki predstavlja del neozaveščenih predstav o vlogi staršev ter o zaželenem razmerju med starši in otroki v slovenski družbi.

Poleg tega pa v tistih krogih, ki so deležni uradnega učenja o božjih zapovedih, to zapoved tudi zavestno poučujejo. Vendar Skodelica kave ni pripoved o enkratnem dogodku ali otroški zavezi staršem, temveč ponazarja duševnost zlorabljenega otroka in nato odraslega.

V Sloveniji je zloraba otroka del bolj ali manj zavestnega družbenega učenja, ki preko socializacije in doživljanja slovenske družbe preide z osebne, psihološke ravni na raven družbenih zapovedi. Postala je del kulturnega vzorca, ki materam zapoveduje, naj se žrtvujejo za svoje otroke, in otrokom, naj se podrejajo željam mater.

S tem otroke zlorabljajo oz. jih zlorabljamo ali pa jih prisiljujemo, da zlorabo in pričakovanja staršev sprejmejo kot nevprašljivo dejstvo. Tukaj gre za presek med osebno tragiko in mitom, med individualnim izkustvom in družbeno zapovedjo.

V bistvu predstavlja celoten literarni opus Ivana Cankarja obupan in neuspel poskus obračuna z lastnim trpljenjem, poskus osebe, da bi razčistila s svojo zlorabo.

Drama Hlapci ponazarja, v najbolj perverzni in žalostni obliki, psihopatologijo slovenskega političnega prostora. Kaže, da se temu občutenju v tem prostoru ne da izogniti. Politična demokracija bi lahko bila odraz novih teženj, pomenila bi lahko sredstvo za prehod v novo obliko delovanja, odmik od psihopatologije.

Vendar ni tako, saj kaže, da nam še zmeraj vlada »cankarjanstvo« v najbolj izkrivljeni obliki. Naše politično cankarjanstvo ponazarjajo avtoritarizem političnih elit ter objestnost gospodarskih in političnih oligarhij.

Drži, smo ujetniki, smo hlapčevske duše. Vendar je treba ta fenomen razložiti širše in se mu upreti: prekiniti moramo vzorec, ki je cankarjanski in temelji na gangsterizmu, na obvladovanju in izčrpavanju družbe. Slovenski očetje so Ivani, Jermani, Klementi in Franceti.

Lahko so sicer prisotni, vendar so odsotni kot branilci morale, kot tisti, ki zagovarjajo pravičnost in so sposobni sočutja. Zlahka se podrejajo diktatu ljudi z močjo. Po svoji naravi so biciklisti, tistim zgoraj se klanjajo, tiste spodaj pa tlačijo. Radi govorijo o morali in pravičnosti, takrat, ko prevzamejo oblast, pa postanejo tudi sami gangsterji, pijani od moči in privilegijev, če prej ne naredijo samomora.

Ponavljam in poudarjam, da Jerman oziroma Ivan ni bil sposoben zavreči svoje matere, da ni bil sposoben obračunati z lastno zlorabo, da se je podrejal diktatu četrte zapovedi. Prepričan sem, da je župnik, ki v Hlapcih slavi zmago katoliške stranke, tista oseba, ki se ji Ivan upira kot idealiziranemu očetu.

arhiv

Pomenljivo je, da mu Jermanova mati sama od sebe prinese skodelico čaja; in, seveda, človek brez hrbtenice, človek, ki je bil zlorabljen, ni in ne bo nikoli avtonomen, zrel, odrasel, kot ni bil nikoli avtonomen, zrel in odrasel Ivan Cankar. Ta se ni znal z nasmehom zahvaliti materi za skodelico kave, ta je ni znal objeti, ni znal odrasti (Cankar je bil globoko v sebi prepričan katolik in klerikalec, torej človek, ki je laično vero združeval s politično močjo, pa si tega ni upal priznati). Do danes ni spil skodelice kave.

Vse, kar je Ivanu ostalo, je podoba in vloga žrtve. To je tudi dobro prodajal. Bil je pač prvi slovenski literat, ki je lahko živel od svojega pisanja. To pomeni, da so bralci množično kupovali njegove spise, ker je pisal o njih samih. Vlogo žrtve igramo v sodobni Republiki Sloveniji še danes, še danes beremo Cankarja.

Vendar je upor možen, vsaj upam tako, kot je možen ponos, humor in optimizem. Zato je nujen obračun s cankarjansko-prešernovsko strukturo in slovenskim kulturnim sindromom, zato je nujen obračun s slabo literaturo in slavljenjem trpljenja domnevnih umetnikov.

Končno moramo resno razmisliti tudi o samem Ivanu Cankarju: je njegova literatura res tako dobra, kot pravijo slavisti? Morda res, a zgolj z vidika kakovostne samoozdravitvene literature. Morda je njegova literatura dovolj dobra, ko poskušamo z njo razložiti ekscese gospodarskih in političnih oligarhij, ali pa takrat, ko poskušamo z njo razložiti nadpovprečno visoko raven avtodestruktivnosti Slovencev, tukaj pa alkoholizma, samomorov in družinskega nasilja.

Cankarja je treba zavreči, o tem sem prepričan. Ta etnična skupina bi morala končno odrasti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.