Od Adita in bulmastifov do direktorice onkologije

Zlati Štiblar Kisić, pomočnica generalnega direktorja Onkološkega inštituta za pravne zadeve, naj bi bila po številnih sporih znotraj onkologije med kandidatkami za vršilko dolžnosti direktorice. Nerodno je le, ker bodo pravnico, ki je na inštitut prišla v času vodenja Janeza Remškarja, ki je zdaj v odhodu, ovadili, ker je z odredbo sama sebi nezakonito izplačala denar za nadurno delo, ki presega vsoto 5.000 evrov. Kakšna zmeda je na inštitutu, pove podatek, da je bila Kisićeva tista, ki je podala odločilno mnenje za odpoved dela kirurgu Eriku Breclju (pravno analizo je naročil Janez Remškar), hkrati pa vodstvo inštituta pripravlja dokumentacijo za odpoved pogodbe o zaposlitvi Štiblar Kisićeve. Zdi se, da so znotraj inštituta vsi proti vsem.

Pred leti je bila Zlata Štiblar Kisić sodnica. Dodeljena ji je bila med drugim razvpita zadeva bulmastifi, vendar so jo kasneje iz primera izločili, ker je poznala lastnika psov Saše Baričeviča. Kasneje je prevzela zadevo, v kateri Franci Perčič, nekdanji svetovalec predsednika Danila Türka, toži Janeza Janšo zaradi domnevno žaljive obdolžitve, ker ga je predsednik SDS povezal z Udbo. Pravzaprav bi se morala izločiti tudi iz te zadeve, ker je bila nekoč odvetnica podjetja ADIT (Agencija demokratičnega inozemskega tiska), katerega stečajni upravitelj je bil Perčič. Za ADIT pa je znano, da je bila pred desetletji ustanovljena kot udbovsko tihotapsko podjetje, kasneje preoblikovan v oddelek DZS s samostojnim in precej »domačim« računovodstvom, nazadnje je ustanoviteljstvo prešlo na GZS, kasneje na Safti, še eno udbovsko podjetje.

 ADIT je ob osamosvojitvi imela zelo čudno vlogo, saj je dajala zavetje tudi štirim inženirjem Saftijevega podjetja Iret (podjetje je tesno sodelovalo z Iskro), za katerega se je kasneje ugotovilo, da je prek njega jugoslovanski vojni servis (ZDPR) v času embarga Irak oskrboval z radiorelejnimi postajami. Inženirji so maja 1991 izginili iz Slovenije, namigi, da je bila na podstrešju hiše na Vodnikovi cesti 133 v Ljubljani, se pravi na naslovu Adita, ena od obveščevalnih baz jugoslovanske obveščevalne službe (inženirji so bili vrhunski elektroniki), pa niso bili nikoli (vsaj javno ne) potrjeni.