Pod predlogom so najprej podpisani poslanci NSI, sledijo iz Svobode in nato iz SD, skupaj jih je 56, kar je štiri premalo za uspeh. Zato čakajo na poslanske podpise Levice, ki naj bi jo motilo predvsem to, da so protagonisti ustavnih sprememb poslanci NSI. Tudi sicer imajo pomisleke, saj po predlogu ne bi bila več možna interpelacija posameznih ministrov, ampak le še o vladi kot celoti.
Na SDS ne računajo, saj ta stranka ne bo podprla nobene druge pobude, ki je predlaga sama. Za ustavne spremembe potrebujejo najmanj 60 poslanskih glasov Skupaj z Levico bi jih imeli 61, če bi se pridružila tudi oba poslanca narodnih manjšin, pa 63.
Naslednja ustavna sprememba naj bi bila glede imenovanja sodnikov, kjer vse koalicijske stranke in NSI strinjajo, da bi jih namesto državnega zbora potrjevala predsednica oziroma predsednik države, potem ko bi jih predlagal sodni svet. NSI želi spremeniti sestavo sodnega sveta, da v njem sodniki ne bi več imeli večine, toda kompromis bi bil možen, če bi sodni svet sodnike predlagal z dvotretjinsko, ne z navadno večino.
Sledili bi še manjši ustavni spremembi, po katerih bi lahko ustavni sodniki sami odločili, katere zadeve bodo obravnavali, v uradnem listu pa bi bili poleg državni objavljeni tudi lokalni predpisi.
Trši oreh bo sprememba volilnega sistema, kjer NSI podpira odpravo volilnih okrajev in preferenčne volitve v volilnih enotah. Za takšno ureditev si najbolj prizadevata Svoboda in Levica, medtem ko ji SDS nasprotuje, saj v sedanjem sistemu lahko svoje izbrance kandidira v izvoljivih okrajih.
V NSi sicer zatrjujejo, da njihova podpora spremembam ustave in volilne zakonodaje še ne pomeni, da gredo v vlado, in vztrajajo v opoziciji, kjer bodo še naprej podpirali vladne predloge, za katere bodo ocenili, da so dobri. Še posebej to velja za napovedane reforme.
Zaplete pa se lahko pri SD, saj so njeni poslanci izvoljeni v okrajih, ki so manjša urbana središča, in bi se lahko zgodilo, da bi jih v primeru ukinitve volilnih okrajev »premagali« kandidati iz večjih regionalnih središč. Pri desnih strankah verjetno takšne nevarnosti ni, ker imajo njihovi kandidati največjo podporo na podeželju.
Ključno pa je vprašanje, kaj vse to pomeni za NSI in ali se s svojim konstruktivnim delovanjem približuje vladni koaliciji. V NSi sicer zatrjujejo, da njihova podpora spremembam ustave in volilne zakonodaje še ne pomeni, da gredo v vlado, in vztrajajo v opoziciji, kjer bodo še naprej podpirali vladne predloge, za katere bodo ocenili, da so dobri. Še posebej to velja za napovedane reforme.
Seveda pa se lahko v vladi kadarkoli zaplete, še posebej z muhasto stranko Levica, ki bi lahko nasprotovala določenim reformam, kjer bi po drugi strani lahko preostali dve koalicijski stranki računali na podporo poslancev NSI. Tudi če bi Levica zapustila vlado, skorajda ni možnosti, da bi jo v vladi nadomestila NSI.
Izjema bi se lahko zgodila v primeru, če bi premier Robert Golob odstopil in bi se začeli novi pogovori o vladi. V tem primeru, kot je slišati, bi novi mandatar lahko potrkal na njihova vrata, o vstopu v njegovo vlado pa bi razmislili le, če bi bili edina koalicijska partnerica.
