Noč dolgega jezika Jožeta P. Damijana

Jože P. Damijan, tisti Janšev minister za razvoj, ki je kmalu potem, ko ga je nehal zanimati namizni nogomet v njegovi pisarni, odstopil in Janši povedal nekaj gorkih, je zadnjič v strahu pred našo prihodnostjo razmišljal o tem, kaj nas čaka, če bi zmagala formula 50+. Mimogrede, pred tedni jo je izrekel Janša. Še več, da gre za grozovitost, je skušal dokazati z madžarskim primeri dogajanj potem, ko je zmagala Orbanova desničarska aliansa.

Jože P. Damijan pravi, da je madžarska populistična vlada takoj pokazala zobe in začel se je stampedo na vse institucije ter na pravni red države. Od imenovanja predsednika države iz vrst strankinih parlamentarcev, do zamenjave nadzornih svetov v vseh javnih podjetjih in zavodih, do zamenjave vseh petih članov v medijskem svetu, do prevzema računskega sodišča, do novega medijskega zakona itn.

Če so to kriteriji ultra desničarstva in populizma, potem sta slovenska vlada in koalicija, ki s predčasnimi volitvami odhajata na centralno deponijo, pravzaprav zelo blizu Orbanovi politični in ideološki dediščini! Pahorjeva vlada in koalicija KGB sta zagotovo »svetel« primer zmagovite opcije, ki misli, da lahko v imenu svoje parlamentarne večine počenja kar pač hoče tudi brez 50+. Jože P. Damijan bi zato moral malo bolj previdno ravnati s strahom in grozo, ki jo seje. Koalicija KGB je primer, da ne potrebuješ 50+, saj je dovolj že kvalificirana parlamentarna večina, da politiki lahko počenjajo marsikaj od tistega, kar Jože P. Damijan očita Orbanovi vladi. Zato naj prešteje vse nadzorne svete v državi, kamor je vlada posegla po volitvah 2008 in pove, ali je to manj blizu, zelo blizu, ali pa popolnoma v rokah koalicije KGB! V čigavih rokah je računsko sodišče? Glasnik kakšne ideologije in politike je predsednik države Danilo Tuerk, če odštejemo njegove izpade o drugo razrednosti, ali pa enormno zapravljivost davkoplačevalskega denarja? Kako pa je z mediji? Kaj ni ta koalicija v podobi ministrice za kulturo Majde Širca s predlogoma zakona o RTV in medijskega zakona želela ideološko in strankarsko-politično brezsramno olastniniti RTV, z medijskim zakonom pa disciplinirati še preostanke drugačnega pogleda na svet in dogajanja pri nas? To, da ji je na referendumu padel zakon o RTV, ki je bil sramota za koalicijo, ki se je – seveda lažno – razglašala za demokratično in liberalno – to dejstvo pač ni pomembno. Pomemben je bil namen in volivci so dokazali, da sami zmorejo 50+, ko je treba.

Hirajoča vlada Boruta Pahorja je zato ob pomoči opozicije v državnem zboru potem odrekla poslušnost še Šircinemu medijskemu zakonu, ki je bil v nekaterih določilih slika in prilika tako zelo kritiziranega Orbanovega zakona. To se je zgodilo v strahu, da bo spet referendum, ki bi ga ta koalicija izgubila kot tolikšne poprej. Jože P. Damijan se takrat ni oglašal in ni kazal na grozo in strah takšnih medijskih zakonov, če bi bili uveljavljeni. Širca je preko »medijske blagajne« za pluralizacijo delila denar svojim medijem in znancem, prejšnje vodstvo RTV je s pomočjo državnozborske komisije za kulturo in šport skušala kriminalizirati, da bi se jih rešila.
Propadla koalicija KGB še zdaj posredno ali neposredno obvladuje vse medije, da ne govorimo o tem, kako je ravnala z »neodvisnostjo« pravosodja! Zlasti, če se spomnimo, kako se je njihov pravosodni minister Aleš Zalar vpletal v delo generalne državne tožilke. Da o škandalu vseh škandalov, ko je dal pred obličjem predsednika vlade Pahorja tako rekoč zasliševati tožilko v zvezi z zelo razvpitim primerom, sploh ne govorim! To je bil pravi pravosodni somrak, ki ga seveda ustrežljivi in lakajski mediji niso prepoznali. Tudi Jože P. Damijan se v strahu za usodo te države in te pravne države ni oglasil. Da z omenjanjem državljanskega zločina te vlade in te koalicije, ki se imenuje gospodarski in socialni zlom, omenjenega ne razburjam posebej, saj morebiti to celo ve kot ekonomist.

In zdaj Jože P. Damijan na osnovi predvolilne parole Janeza Janše o 50+ in celo o 60+ izpelje dalekovidni sklep, da se nam že s tem obetata vzpon populistične desnice ter cunami na javne institucije in družbeno ureditev. Je morebiti pogledal v kavino usedlino, v stekleno kroglo? Ne, to so menda njegove izkušnje. Matej Lahovnik, ki je kot minister v vladi, ki ni imela 50+, občutil, kaj pomeni vzpon populistične neoliberalne kvazi levice, ki je izvedla cunami na slehernega državljana – Lahovnik je ob podobnih zastraševanjih pred Janezom Janšo rekel, da tega ne razume: kaj je komu tako hudega storil, kaj se je komu zgodilo? Širjenje strahu pred JJ (tudi tipa Jože P. Damijan) je seveda del specialne vojne, še posebej to postane razvidno, ko Jože P. Damijan brez sramu zapiše, da si je marsikdo moral oddahniti, ko je na politično prizorišče levice stopil Zoran Janković, na desnico pa Virant. V obeh primerih se Jože P. Damijan ali silovito moti, ali pa – kar je verjetneje – blefira. Zlasti kar zadeva ljubljanskega župana je treba reči, da bi J.P. Damijan moral vrniti titulo sicer marsikdaj samooklicanega eksperta za vse, če si upa vsaj Jankovića poimenovati levica.

In menda se, zastrahuje Jože P. Damijan, brusijo noži za Janševo noč dolgih nožev. In v naprej ve, kaj vse grozovitega se bo dogajalo, če le zdrave sile ne bodo tega preprečile. Jože P. Damijan očitno ne more pozabiti svoje frustracije, ko v Janševi vladi njegovih idej niso vzeli za čisto zlato.  In je minister za razvoj vrgel puško v koruzo takoj, ko se je naveličal namiznega nogometa. Od takrat okrog sebe vidi samo grozo in strah.