Zobec je bil v sestavi sodnikov ustavnega sodišča, ki je leta 2014 večinsko odločila, da mora država tudi v zasebnih osnovnih šolah financirati javno veljavni program v celoti. Enako kot v državnih. To ne pomeni zgolj enakega financiranja obveznega pouka za učence, pač pa tudi enako financiranje ti. razširjenega programa. V sklop tega sodijo dopolnilni pouk, jutranje varstvo in podaljšano bivanje.
Preden povzamemo ugotovitve vrhovnega sodnika Zobca velja znova opozoriti: pojem »razširjeni program« se ne nanaša na nekaj »dodatnega« v primerjavi z državnimi šolami, kar naj bi zasebne osnovne šole ponujale učencem. Ne, dopolnilni pouk, jutranje varstvo in podaljšano bivanje so dolžne otrokom ponuditi vse osnovne šole. Tako državne kot zasebne. Gre torej za njihovo obvezo. Niso pa seveda učenci obvezni, da se tega dela javnega programa udeležijo. To je nekaj, do česar so upravičeni ne pa prisiljeni.
Gre torej za ključno manipulacijo, ki jo že več let širijo levi politiki in mediji, ko poudarjajo, da naj država financira v zasebnih šolah zgolj »obvezni del«, ne pa dopolnilnega pouka, jutranjega varstva in podaljšanega bivanja. Ob tem zavajajoče zamolčijo, da ta del ni obvezni za učence, je pa obvezni za šole. Kot tak je ravno tako del javno veljavnega programa. Brez tega ne zasebne ne državne šole pouka sploh ne smejo izvajati.
Žal je zdaj povsem nesprejemljivo to ideološko manipulacijo povzelo tudi ustavno sodišče. Natančneje, odločitev je podprlo šest ustavnih sodnikov: Rajko Knez, Matej Acceto, Rok Čeferin, Dunja Jadek Pensa, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs. Proti je bil edino Marijan Pavčnik. Klemen Jaklič je bil iz odločanja izločen, Marko Šorli pa je bil v času seje ustavnega sodišča v »preventivni osamitvi« v zvezi z epidemijo.
Zobec je bil v svoji oceni početja omenjene šesterice ustavnih sodnikov, ki so glasovali za nadaljevanje diskriminacije učencev, oster: »ustavne sodnice in večina sodnikov niso prikrajšali samo tistih staršev in otrok, ki obiskujejo zasebne šole. Kar je morda še huje, razvrednotili so ugled svoje institucije, njeno upoštevnost in njeno spoštovanje – ter s tem omajali enega od temeljev ustavne demokracije.«
Kot je zapisal Zobec, je tokrat slovensko ustavno sodišče storilo nekaj, česar ni še nikoli. Anuliralo je del že razsojene zadeve. Ne le to, pobudnike za ustavno presojo so sedanji ustavni sodniki celo kaznovali. »Delno so jim odvzeli celo tisto, kar jim je že dosojeno – dosojeno z učinki dokončnosti, trajnosti in obveznosti.«
Članek na siol.net je naslovil »Atentat ustavnega sodišča na samega sebe«. Najprej je ponovil, da je ustavno sodišče zdaj (v novi sestavi) spet odločalo o tem vprašanju, ker leva večina poslancev v državnem zboru celih pet let ni udejanjila ustavne odločbe iz leta 2014 o enakem financiranju. Zdaj namreč za izvajanje celotnega javno veljavnega programa zasebne osnovne šole prejmejo zgolj 85 odstotkov sredstev, kot ga za izvajanje istega programa država nameni državnim šolam.
Takšno ravnanje državnega zbora, ki odvisno od svoje trenutne sestave poslancev presoja, ali bo ustavne odločbe sploh izvršil, je po mnenju Zobca značilnost pohabljene demokracije. S tem se poslanci postavljajo nad ustavno sodišče in nad ustavo. »Ustavno sodišče, ki podlega takšni politični volji, oziroma jo celo inkorporira, pa ni več sodišče, temveč še eden v vrsti političnih organov. Takega sodišča demokracija ne potrebuje.«
Kot je zapisal Zobec, je tokrat slovensko ustavno sodišče storilo nekaj, česar ni še nikoli. Anuliralo je del že razsojene zadeve. Ne le to, pobudnike za ustavno presojo so sedanji ustavni sodniki celo kaznovali. »Delno so jim odvzeli celo tisto, kar jim je že dosojeno – dosojeno z učinki dokončnosti, trajnosti in obveznosti.«
Vsi stavki, ki so jih zapisali ustavni sodniki (edini proti odločbi je bil Pavčnik) o uresničevanju človekovih pravic so, kot se je izrazil Zobec, »samo prazne marnje in plehke floskule«, če jim v resnici ne sledi uresničitev človekove pravice, za katero so starši in njihovi otroki že leta prikrajšani. Zobec pritrjuje odklonilnemu ločenemu mnenju Pavčnika, ki je to mnenje naslovil »Spodjedanje pravne države«.
Na koncu zapišimo, da lahko državni zbor v skladu s škandalozno odločbo ustavnega sodišča sedanjo formulo 85/85 (85- odstotno financiranje rednega pouka in prav tako 85-odstotno financiranje dopolnilnega pouka, jutranjega varstva in podaljšanega bivanja) spremeni v formulo 100/0.
Iz odločbe namreč izhaja, da je redni pouk država res dolžna financirati v celoti (100 odstotkov), ostalega omenjenega dela pa čisto nič. Uresničenje odločbe na ta način, za kar ima zakonodajalec po novem celo podlago pri ustavnem sodišču, bi pomenilo še slabši položaj za učence v zasebnih osnovnih šolah, kot ga imajo zdaj. To je v popolnem nasprotju s pravnim načelom, da vložitev pritožbe pritožnika ne sme postaviti v slabši položaj od tistega, ki ga je imel že prej.
Kot izhaja iz ustavne odločbe iz leta 2014, pod katero je podpisan tudi Zobec, pa je skladna z ustavo edino naslednja formula financiranja celotnega javnega programa v osnovnih šolah: 100/100.
