Objavljamo Mamićevo odprto pismo ministrici za infrastrukturo:
Spoštovana ministrica,
Muči me zadeva o drugem tiru, oziroma o davkoplačevalskemu denarju za njegovo gradnjo.
Za toliko denarja, 1.4 milijarde evrov, se naredi 100 kilometrov avto-ceste. Če zanemarimo inflacijo to pomeni, da je en kilometer železniškega tira tri in pol krat dražji od kilometra avtoceste. Povsod drugo po svetu je kilometer avtoceste dražji od kilometra železnice. Kje je tu logika?
Kot član Odbora DZ za infrastrukturo (2000-2004) sem se od blizu ukvarjal z načrtovanjem izgradnje slovenskih avtocest. Malo kronologije: leta 1993 leta je bil narejen program izgradnje 517 km avtocest v sedmih letih. Sredstva za izgradnjo so bila predvidena s ''benciskim tolarjem'', ki smo ga plačali vsi državljani, ki smo se vozili v avtomobilih. A je v devetih letih bilo narejeno komaj 41 odstotkov avtocest. Ves denar, vsi bencinski tolarji, pa so bili porabljeni. Na moje poslansko vprašanje, koliko dodatnega denarja se je poleg bencinskega tolarja porabilo, nisem dobil odgovora.
Po takratnih podatkih je bila cena enega kilometra avtoceste 14,5 milijonov evrov. Takrat je to bilo ogromno, veliko preveč, saj so si nekateri botri polnili svoje žepe. Slednjič so izračunali, da je gradnja avtocestnega križa stala skoraj 10 milijard evrov. Torej še enkrat več od predvidenega.
Če vzamemo takratno, preplačano ceno avtoceste, bi gradnja drugega tira stala manj kot 200 milijonov evrov. Gradnja avtoceste je namreč cenejša od gradnje železnice.
Ljudje nasedajo besedam »strokovnjakov« in politikov, da je izgradnja predorov izredno draga. V resnici pa je ravno predor najcenejši, zato ker v trdem kraškem terenu ni veliko del razen izkopa in odvoza materiala. Mostovi so res malce zahtevnejši, toda na izgrajenih avtocestah je viadukotvo dvakrat več kot na načrtovani progi Divača-Koper.
To pišem zato, da bi javnost vedela, kako se zapravlja že od osamosvojitve naprej davkoplačevalski denar.
Ivan Mamić, Skrilje