Tako kot je običajno v tej oddaji, je najprej spregovoril o svojem otroštvu, družini in o novinarskih začetkih. Vse skupaj se je začelo s pismom, ki ga je kot štirinajstletni navdušenec za šport poslal na uredništvo Ekipe. Njegovo pismo s povabilom urednika Gorana Obreza je bilo na njegovo veselje objavljeno. Začelo se je njegovo novinarsko delo s pisanjem športnih člankov za Ekipo.
Po delovanju še v nekaterih medijih, se je po šolanju ustalil na Večeru, kjer je po letih kaljenja napredoval do dela odgovornega urednika. V nadaljevanju je predstavil nekaj pomembnih mejnikov Večera, se spomnil na nekatere odlične novinarske kolege in predstavil delovanje Večera v času koronavirusa, ki je dodobra spremenil naše življenje in tudi delo medijev.
V oddaji je pokomentiral tudi nekaj aktualnih besedil, ki jih je v obliki depeš, pisem ali basni domači in tuji javnosti namenila vladajoča ekipa. Opozoril je tudi na porast medijev, za katere težko rečemo, da so meniji, prej so strankarska trobila. "Medij, ki se na neki točki opredeli, navija, ni medij,“ nam pove in doda: "Če pa novinar napiše nek komentar bolj v smeri konzervativnih stališč ali drugi progresivnih stališč, pa se mi ne zdi nič narobe. Prav je, da so komentarji različni.“ Ravno to je po njegovem tudi dodatna vrednost Večera. "Ne glede na pritisk in vojno, ki se je del politike gre z mediji, mislim, da je v osnovi slovensko novinarstvo še vedno dovolj pogumno in hrabro.“
Proti koncu oddaje je pokomentiral tudi ukrepe vlade v času koronakrize, ki medijem zagotovo niso šli nasproti in v korak. Odgovoril je tudi na naše vprašanje, ali drži, da so mediji mnogo bolj kritični, ko je na vladi desna vlada in manj, ko vlado vodi leva koalicija. Pokomentiral je tudi o pomembnosti slovenske satire, ključno z Večerovo prireditvijo Bob leta in pokomentiral socialna omrežja, ki vse bolj postajajo orodje politikov za žalitve vsakogar, ki z njimi ne trobi v isti rog. Več pa si lahko pogledate v oddaji.
