Ne boj se zakona, boj se sodnika! Skrbi me, da nam, oprostite izrazu, sodijo krave

Poglavitni vzrok spodletele tranzicije v Sloveniji je odsotnost pravne države. Tudi po 25 letih samostojnosti Slovenija ni pravna država. Ni jasne delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, pravna gotovost in enakost pred zakonom nista zagotovljeni, sodi se nerazumno počasi ob sistematičnem kršenju človekovih pravic – in na koncu, kar ni najmanj pomembno, ni vzpostavljena neodvisnost sodstva. Nasprotno, slovensko pravosodje je v celoti skorumpirano, pristransko in politično odvisno; ugrabljeno s strani tranzicijske levice. Če bi Stane Dolanc vstal iz groba in se na Dnevih slovenskega sodstva znašel med poslušalci Branka Masleše, bi zopet zadovoljno zabrundal: »V tej državi je na oblasti komunistična partija. Če bi na oblasti ne bila ta, bi bil kdo drug, toda ni tako in tudi nikoli ne bo.«

Takšno stanje ne more biti naključno oziroma rezultat spontanih družbenih procesov. Nedelovanje pravne države je bil potrebni pogoj za izvedbo prvotne akumulacije kapitala oziroma za to, da se je nekdanja družbena lastnina znašla v rokah tovarišije in da je taista tovarišija v dveh desetletjih lahko izvedla kar dva nekaznovana vdora v bančni sistem. Vse to nas je stalo vsaj 15 milijard evrov oziroma kar 48 odstotkov javnega dolga. Vsaj tako zaskrbljujoče kot ekonomske posledice zlorabe pravosodja so politične. Nebulozno poročilo KPK vodenoglavega Gorana Klemenčiča je v letu 2013 pripeljalo do izvedbe mehkega državnega udara in padca druge Janševe vlade, sodni proces Patria pa je v letu 2014 usodno vplival že na druge državnozborske volitve. Protiustavno obsodbo Janeza Janše za sprejem obljube podkupnine (sic!) je državnozborska večina tranzicijske levice oportuno izkoristila še za nezakonit odvzem mandata poslanca.

S časovne distance je nepristranskemu opazovalcu jasno, da primer Patria ni sodna zmota, je arhetip montiranega boljševističnega političnega procesa, kot sta ga utemeljila Nikolaj Krilenko in Andrej Višinski (cf. Teorija dokazov v sovjetskem pravosodju). Kljub strukturni spremembi družbenega sistema v letu 1990 in kontinuiranem procesu reform pravosodja lahko leta 2016 samo vzdihnem plus ça change, plus c'est la même chose, bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo nespremenjene.

Kako po četrt stoletja pojasniti odsotnost napredka, dejansko nazadovanja v slovenskem pravosodju? Prvi razlog je odsotnost lustracije. Očitno se je leta 1990 izhajalo iz podmene, da z vlogo sodstva v totalitarni Jugoslaviji ni nič narobe in da bodo sodniki, ki so navdušeno služili totalitarni ureditvi, lahko z enako privrženostjo služili tudi novi, liberalno-demokratski, v samostojni Sloveniji. Posledično je bila vzpostavljena popolna kontinuiteta s sodstvom v bivšem režimu. Poveden o neodvisnosti sodstva in slovenski pravni kulturi je vpogled v sestavo Ustavnega sodišča RS, kjer je po osamosvojitvi devet let vedril Ciril Ribičič, predsednik Zveze komunistov Slovenije oziroma njene naslednice SDP.

Tudi danes razmere niso nič boljše, upoštevaje dejstvo, da je bil predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša na primer lokalni partijski sekretar v Kopru. Koliko neodvisno in čemu zavezano je bilo sodstvo v socializmu, je lepo pojasnil zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Ljubo Bavcon: »Glavna naloga prava ni pregon kriminala, zaščita poštenih državljanov in podobna malomeščanska slepila, ampak varovanje konkretnega družbenega sistema in družbenih odnosov, torej v našem primeru v marksizmu zasidrane družbe z vodilno vlogo partije in delavskega razreda.« Bavconovskemu pravosodju je omogočeno, da ovaja, toži in sodi sine lege in celo contra lege. Načelo zakonitosti in ustavnosti ga ne sme omejevati, človekove pravice pa so tako meščanska prevara.

Leta 1990 naj bi se sodniki tako kot komunisti odpravili na svojo pot v Damask in se preobrazili iz Savlov v Pavle. Čez noč naj bi postali neodvisni. Ne samo v zunanjem oziroma institucionalnem smislu, ki se nanaša na materialno neodvisnost in nevmešavanje drugih vej oblasti v konkretne sodne postopke, ampak zlasti v notranjem oziroma normativnem smislu, ki od sodnikov zahteva nepristranskost, moralno avtonomijo, zavezanost človekovim pravicam in predanost vrednotam liberalne demokracije. Bavcona naj bi kot miselni zgled zamenjal Pitamic, Pašukanisa Fuller in Višinskega von Hayek. Čeravno sta konvertitstvo in oportunizem pri nas splošni značilnosti in celo pojmovani kot kreposti, dvomim o verodostojnosti opisane idejne preobrazbe. Značilnost idejnih sistemov je njihova rigidnost, odporni so proti družbenim, političnim in ekonomskim spremembam. Preprosto to pojasni pregovor, da starega psa ne moreš naučiti novih veščin. Nemci so ob združitvi Nemčij to razumeli in preprosto zamenjali sodnike v nekdanji NDR z zahodnimi. Današnja Nemčija je dokaz, da sodna lustracija deluje.

Optimisti so morda pričakovali, da bo kljub odsotnosti lustracije čas opravil svoje in da bo pomlajevanje sodništva oziroma zamenjava generacij zagotovila notranjo neodvisnost in posledično sua sponte vzpostavilo pravno državo. Velika zmota. Starejši sodniki vplivajo na mlajše, ko z zasedanjem najvišjih položajev v sodstvu oblikujejo sodno prakso in pravno kulturo ter z negativnim kadrovskim izborom perpetuirajo totalitarno poškodovanost. V takšnih razmerah se ne čudim, da se hormonsko neuravnovešene petdesetletne sodnice ukvarjajo s travestijo, oblačenjem v Titove pionirke in stevardese Adrie. Pri tem me bolj kot recidiv komunizma in očitna jugonostalgija skrbi dejstvo, da nam, oprostite izrazu, sodijo krave.

Iz opisanega sledi, da je slovensko pravosodje onstran popravila. Ne samo da ni sposobno korektivnih ukrepov, umanjka že sposobnost uvida o katastrofalnem stanju pravne države. Sodniki neodvisnost zamenjujejo z neodgovornostjo. Za tiste pravnike, ki nepretrgoma kršijo človekove pravice, sodijo v nasprotju z ustavo in zakoni, v slovenskem pravosodju ne more in ne sme biti prostora. Zato brez lustracije ne bo pravne države.