»Žal mi je, da nekdo po mandatu ali več potrebuje mentorstvo glede poslovnika … Vedno in povsod lahko potrkate na vrata mojega kabineta in vam bom za to ponudil mentorstvo. To iskreno govorim tako. Če pa rabite posebno učilnico, pa tudi ni problema. Kar izvolite!« (Zoran Stevanović, predsednik DZ RS, na seji 29. aprila 2026 kot odgovor poslanki SD Meiri Hot, sicer magistrici prava, ki je predlagala, da bi se pogovorili o novih praksah, ki jih uvaja novi predsednik).

»Zdaj pa sedite, dajte mir in poslušajte. Zdaj imamo mi škarje in platno v rokah in pustite nam, da delamo!« (Aleksander Reberšek, poslanec Nove Slovenije v razpravi o predlogu omnibus interventnega zakona)

»Gospod Mesec, sam smatram, da vaš predlog ni postopkovni, čeprav me strokovna ekipa prepričuje drugače, pa vendar …« (Zoran Stevanović vodji poslanske skupine Levice Luki Mescu, ki je podal v DZ postopkovni predlog)

To je samo nekaj izjav, ki smo jih zadnji mesec slišali v slovenskem državnem zboru. Da, prav tam in ne v kakšni zakotni gostilni. Pa čeprav zvenijo ravno gostilniško.

V parlamentarnih demokracijah govorimo o državnem parlamentu – v Sloveniji ga imenujemo državni zbor RS – kot o hramu, o domu demokracije. Ta politični dom je leta 1991 razglasil našo samostojnost, ta dom je razpravljal in Slovenijo pripravljal na članstvo v EU in Natu ter referendumsko odločitev zanju tudi razglasil.

V njem se že 35 let krešejo mnenja med levimi, sredinskimi in desnimi strankami. Enkrat so močnejši eni, drugič drugi. In prav je tako. To smo tudi hoteli. Konec enoumja, konec odločitev iz enega kabineta ali generalštaba.

In kaj smo dobili po 35 letih kar dobro delujoče demokracije? Dobili smo njen zlom. Na čelu tega hrama se je znašel človek, ki ga je volila samo peščica volivcev in ki kot nekdanji policist (sicer kaznovani in izključeni) misli, da je glavni šerif v tej državi. Skrajno desne stranke v DZ (kajti ne moremo jim več reči desnosredinske) so takoj po volitvah začele rušiti stoletja uveljavljena pravila parlamentarizma.

V ničemer ne spoštujejo rezultatov volitev. Ti pa so jasni. Največ državljanov Slovenije je volilo Gibanje Svoboda, in sicer 338.102 človeka sta želela na čelu vlade videti Roberta Goloba.

Dobrih devet tisoč manj (328.923) jih je glasovalo za SDS Janeza Janše. Za stranko vsevednega gospoda, ki so mu desničarji prodali mesto predsednika parlamenta, pa je volilo samo 64.799 ljudi. Nikjer na svetu ne bi predsednik male strančice dobil mesta drugega človeka v državi. Pri nas pa se je to zgodilo. In to niti naključno niti pomotoma.

To je bil del strategije največjega slovenskega političnega stratega. Tistega, ki leta govori, da so mu politični nasprotniki ugrabili državo. In ubogi verniki njegovega kulta mu verjamejo. A dejansko gre za nekaj, čemur v psihologiji pravimo projekcija. Gre namreč za splošno znano ravnanje oseb, ki se v resnici svojih dejanj sramujejo.

Gre za obrambni mehanizem, pri katerem posameznik svoje misli, občutke, vedenjske vzorce in ravnanja – zlasti tiste, ki so neprijetni ali jih v podzavesti težko sprejme – pripiše nekomu drugemu. Drugi osebi ali drugi skupini ljudi. V tem primeru političnim nasprotnikom.

In tako iz ust edinega »ugrabitelja« Slovenije poslušamo, da je Slovenijo ugrabil nekdo drug. Da korupcijo vodijo drugi, on, ki se je s koruptivno prodajo orožja znašel celo v zaporu, pa je čist kot solza. Komunistične nalepke lepi osebam, ki sploh ne vedo, kaj to je, saj so se v partijskih časih šele rodili ali pa hodili v šolo.

On, ki te čase dobro pozna, pa nas že 35 let obremenjuje z lastno zamero do komunistov, ki so ga pred desetletji izključili iz Partije. Obremenjuje nas s pripisovanjem malodane herojskih zaslug za osamosvojitev Slovenije sebi, čeprav je bil tam le del ekipe, sicer pomemben, a enako pomembni so bili tudi drugi, tudi njegovi današnji politični nasprotniki.

Nič kaj rad pa se ne spominja svojega malikovanja Tita in organiziranja mladinskih pohodov v Jajce, kjer so častili partizane in Tita. Danes časti domobrance.

Ne more razumeti, da nas zgodovina zanima bistveno manj kot pa naša prihodnost. Tej pa ta politik s svojo ekipo ni kos. Kadarkoli nas je vodil, smo se znašli v rdečih številkah, z nižjimi plačami in nižjimi pokojninami ter z zalepljenimi usti. Ne mara namreč slišati drugačnih mnenj.

Če se pojavijo v medijih, tistim medijem odvzame državni denar, če le lahko zamenja poslovodstva podjetij, ki imajo te medije v lasti, in jim rad grozi z »labodjimi spevi«. A vsak dober psiholog bi lahko ljudem, ki se tega bojijo, razložil, da s temi, ki zadeve projicirajo, ne smeš biti pretirano ponižen. Če se postaviš s pokončno hrbtenico, se avtorji projekcij prej ali slej umaknejo in odnehajo.

Ker moj Emšo kaže, da sem že marsikaj videla in doživela, mi tudi omogoča, da stvari lahko pogledam širše. Zato me manj moti, da se bo na vrh vlade verjetno spet za nekaj časa zavihtel znani obramboslovec. Bolj sem prizadeta nad tem, da so pod njegovo kožo zlezli tudi nekoč povsem zmerni ljudje. Ljudje, ki se s političnimi nasprotniki niso gledali skozi muhe na puški.

Slovenska ljudska stranka in Nova Slovenija sta bili še pred nekaj leti povsem kulturni in spodobni stranki. Sama sem levosredinske usmeritve in kot nekdanja poslanka sem s kolegi iz teh strank lahko povsem dobro sodelovala. Imeli smo večinoma drugačna stališča, a nismo nikogar poniževali ali drug drugemu grozili. Danes pa se spodbuja primitivizem in agresivnost.

Drugačne glasove se nasilno ustavi. Kompleksi se zdravijo z žalitvami, neznanje pa s sprejemanjem zakonov, ki bodo škodili tako ljudem kot državni blagajni.

Hram demokracije, naš politični dom, tako postaja bojno polje, ne pa prostor, kjer se soočajo različni pogledi in interesi ter iščejo skupne rešitve. Prav dolgo tako ne bo šlo. Slovenci namreč nismo posebno navdušeni nad vojskovanjem.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.