Rodil se je leta 1919 v Trstu v tedanji Kraljevini Italiji v družini mladinskega pisatelja Josipa Ribičiča. Zaradi fašističnega nasilja se je družina preselila v Jugoslavijo. Ob okupaciji se je včlanil v komunistično partijo in kot politični komisar deloval predvsem na Štajerskem. Še danes ostaja nerazjasnjena njegova vloga v t. i. Pohorski aferi, kjer so likvidirali partizane, ki so jih sumili sodelovanja s pripadniki Kraljevine Jugoslavije. Pred koncem vojne so ga poslali v Moskvo, kjer se je izpolnjeval v sovjetski tajni policiji NKVD. Nato je postal eden od pomočnikov načelnik slovenske komunistične tajne policije Ozna Ivana Mačke - Matije. Njegov takratni sodelavec v Ozni Albert Svetina - Erno je večkrat izjavil, da je bil prav Ribičič tisti, ki je sestavljal sezname za likvidacije nasprotnikov komunizma. Mnogi se spominjajo njegovih okrutnih metod zasliševanja. Med drugim naj bi med zaslišanjem zajahal golega škofa Stanislava Leniča, nad mamo slovenskega izseljenca Franca Turšiča pa naj bi se celo spolno izživljal.
Veljal je za enega najpomembnejših ljudi komunistične Jugoslavije. Bil je javni tožilec, član izvršnega sveta Slovenije, poslanec v republiški skupščini (1951–1963), poslanec v zvezni skupščini (1963–1967, 1969), predsednik zveznega izvršnega sveta (1969–1971) in predsednik Zveze komunistov Jugoslavije (1982–1983). Iz politike se je uradno umaknil leta 1986. Tudi po uvedbi večstrankarske demokracije in osamosvojitvi Slovenije se mu ni zgodilo nič hudega, saj je ves čas užival podporo »prenovljene« levice in predsednika Milana Kučana. Tako se je zelo arogantno odzival na vprašanja parlamentarne preiskovalne komisije o povojnih pobojih, ki jo je vodil Jože Pučnik.
Kriminalisti so 24. maja 2005 proti Ribičiču podali kazensko ovadbo zaradi domnevne odgovornosti za zunajsodne poboje po drugi svetovni vojni. Kriminalisti in zgodovinarji so v Arhivu RS našli dokument, ki je dokazoval povezavo med civilnimi žrtvami pobojev in »majorjem Mitjo«. Leto kasneje je vrhovno državno tožilstvo podalo zahtevo za preiskavo zoper Ribičiča zaradi kaznivega dejanja hudodelstva zoper civilno prebivalstvo. A je zahtevo najprej zavrnila preiskovalna sodnica ljubljanskega okrožnega sodišča, mesec kasneje še njegov zunajobravnavni senat, pritožbo tožilstva je kasneje zavrnilo tudi višje sodišče. Pred nekaj tedni je z novimi dokumenti kazensko ovadbo dopolnil še publicist Roman Leljak, a je Ribičič umrl, preden bi lahko kadarkoli odgovarjal za zločine proti človeštvu.
Izjave o Mitju Ribičiču
Jelka Mrak Dolinar, nekdanja politična zapornica: »Leta 1949 me je Ribičič z drugimi sotrpinkami, okoli 700 nas je bilo, poslal na delo na avtocesto na Hrvaško. To je bil za slovenske zapornice Auschwitz brez krematorija. Devet mesecev smo ležale v barakah na golih deskah po dve skupaj z eno odejo pod seboj in z drugo na sebi, v baraki brez oken, s prislonjenimi vrati, vzdolž katere je bila na obeh straneh zgoraj odprtina, skozi katero nam je veter nanašal sneg.«
Albert Svetina - Erno, nekoč Ribičičev sodelavec, pozneje emigrant, leta 1991: »Moja bivša žena Cveta Zimic je bila do leta 1946 tajnica Mitje Ribičiča. Nekoč mi je, ko je prišla iz službe, dejala: 'Veš Erno, kaj se dogaja pri nas. Nedolžne ljudi pobijajo. Ljudi vozijo iz taborišč in jih sproti likvidirajo.' Žena je tipkala sezname za likvidacije in za sodišča, ki jih je sestavljal Ribičič.«
Milan Kučan, nekdanji predsednik države, leta 2005: »Dolga leta sem delal skupaj z njim, nekje od sredine 1975. naprej. Bil je človek z veliko življenjskimi izkušnjami, od katerega sem se veliko naučil. Torej ga poznam iz tistega časa, na katerega se nanaša policijska ovadba. O tem, kaj in kakšen je bil v resnici, bi bilo dobro vprašati ljudi iz partizanskih časov. Prepričan sem, da ga poznajo drugače.«