Ob smrti majorja Mitja Ribičiča je treba jasno in glasno povedati resnico o tem, zakaj se mu ni bilo treba nikoli v življenju zagovarjati za povojne zločine. Ni namreč res, kot vztrajno in celo ob njegovi smrti ponavljajo mediji, da je bila kazenska ovadba, ki jo je proti Ribičiču po posvetu z državnim okrožnim tožilcem vložil Pavel Jamnik, tedanji pomočnik direktorja Uprave kriminalistične policije ter vodja kriminalistične akcije Sprava, zavržena zaradi pomanjkanja dokazov. Če bi se mediji vsaj malo poglobili v vsebino dokazov in v razloge, zakaj so bili zbrani dokazi za preiskovalno sodnico Marjutko Paškulin pomanjkljivi, bi zlahka ugotovili, da je bila kazenska ovadba proti Ribičiču zavrnjena zaradi strokovno povsem nevzdržnih mnenj in razlag zgodovinark dr. Jere Vodušek Starič in dr. Ljube Šubelj Dornik o ključnih dokumentih, zbranih prav s pomočjo, trudom in vztrajnostjo kriminalista Pavla Jamnika.
Najpomembnejši dokumenti so med drugim vsebovali vpis oseb v »Register 7,« v njem je bil odkrit zapis »Glasom mape majorja Mitje.« Kot je razvidno iz drugih dostopnih dokumentov, je bil po vojni termin »glasom« povsem običajen. Pomenil je neko dejanje za konkretno osebo, ki ga je Ozna v tistem času izvedla po nalogu osebe, vpisane poleg besedne zveze »glasom mape.« Če je torej bilo zapisano »glasom mape majorja Mitje«, je pomenilo, kot je v III. poročilu vladne komisije za reševanje prikritih grobišč zapisal Pavel Jamnik, da je bilo dejanje za konkretno osebo izvedeno po nalogu majorja Mitja Ribičiča.
Ker se ta termin ne uporablja več in je izginil v pozabo, je vrhovni državni tožilec po vložitvi ovadbe proti Ribičiču leta 2005 prosil zgodovinarki dr. Jero Vodušek Starič in dr. Ljubo Dornik Šubelj, da strokovno pojasnita pomen termina »glasom« oziroma besedno zvezo »glasom mape majorja Mitje. « Ker sta takrat očitno želeli samoiniciativno ali po nalogu zaščititi Ribičiča, sta napisali mnenji, ki sta bili v nasprotju z njuno poklicno, strokovno in splošno etike. Dr. Voduškova je iz zapisa »glasom mape majorja Mitje« sklepala, »da je bil M. R. zadolžen za mape o osebah ali skupinah oseb oziroma zadeve, povezane z imeni ljudi, ki jih je 4. odsek zapisal v register pripornikov št. 7 in pri njih zavedel 'glasom mapa majorja Mitje'.« Nejasno, neoprijemljivo, predvsem pa napačno pojasnilo termina »glasom mape majorja Mitje« je takrat podala tudi Ljuba Dornik Šubelj. Ugotovila je, da »'glasom mape majorja Mitje' ali drugih pooblaščencev ali organov najbrž pomeni, kdo je pregledal konkretni primer in ga odredil za vpis v register pripornikov.«
Po osmih letih, kolikor jih je minilo od zavrnitve kazenske ovadbe, in po smrti Mitja Ribičiča, je težko priznati, da si »najbrž« napisal mnenje, na podlagi katerega Mitju Ribičiču na tem svetu nikoli ne bo sojeno za odločitve (»glasom mape majorja Mitje«), zaradi katerih je izginilo v neznano na tisoče človeških življenj, ostarelih, mož in žena, komaj rojenih otrok, najstniških fantov in deklet … vseh potomcev ene družine.
Da bi se morda vsaj malo oprala krivde za to, da se proti Ribičiču ni nikoli začel sodni proces, ali zgolj zato, da bi ostala zapisana kot glavna strokovnjakinja za poznavanje delovanja Ozne, čeprav ni znala oziroma hotela pravilno pojasniti ključnega termina v dokumentu, je prav v dneh – kakšno neverjetno naključje – ko je umrl Mitja Ribičič, izšla njena knjiga Ozna in prevzem oblasti 1944–1946. V knjigi, ki je njena doktorska disertacija iz leta 2009 (napisana štiri leta potem, ko so jo prosili za mnenje o terminu »glasom mape majorja Mitje,« op. p.), je zapisala: »Major Mitja Ribičič je bil Mitja Ribičič, ki je kot eden od pomočnikov načelnika Ozne za Slovenije pregledoval zbrana zaslišanja in predlagal postopke z aretiranimi.« Ta zapis je seveda povsem drugačen od zapisa v odločilnem mnenju leta 2005, zaradi katerega Mitju Ribičiču, čeprav je dočakal 95 let, nikoli ni bilo treba sesti na zatožno klop.