Po priznanju Evropske skupnosti so mednarodna priznanja začela deževati in do avgusta 1992 je Slovenijo priznalo že 92 držav. Danes ima Slovenija diplomatske stike z več kot 180 državami.
Kot prva je Slovenijo sicer že dan po osamosvojitvi, 26. junija 1991, priznala sosednja Hrvaška, s katero sta se na isti dan osamosvojili od takratne SFR Jugoslavije. V drugi polovici leta so sledile še nekatere države naslednice nekdanje Sovjetske zveze, med njimi vse tri nove pribaltske države - Estonija, Latvija in Litva - ter Gruzija, Ukrajina in Belorusija.
Islandija, Švedska in Zvezna republika Nemčija so Slovenijo priznale 19. decembra 1991. Slednja je na ta dan sicer sprejela sklep o priznanju, ki pa ga je uresničila 15. januarja 1992, skupaj s takratno Evropsko skupnostjo.
Vatikan in San Marino sta Slovenijo priznala 13. oziroma 14. januarja 1992. Prvi prekomorski državi, ki sta priznali novo državo, pa sta bili Kanada in Avstralija, 15. in 16. januarja. Rusija je Slovenijo priznala 14. februarja, 7. aprila 1992 pa je sledilo priznanje ZDA, ki so bile sprva izrazito zadržane do osamosvajanja.
Za odločilno velja priznanje Evropske skupnosti, ki je sledilo brionski deklaraciji. To so sprejeli 7. julija 1991, z njo pa se je končala desetdnevna vojna v Sloveniji. Gre za prvi mednarodni sporazum med Slovenijo in takratno Evropsko skupnostjo.
Priznanje Slovenije leta 1992 s strani Italije je bilo neizogibno, razglasitev slovenske neodvisnosti pa je bila enostransko dejanje, je dejal nekdanji italijanski zunanji minister Gianni De Michelis v pogovoru za Primorski dnevnik ob 20. obletnici italijanskega priznanja samostojne Slovenije, do katerega je prišlo 14. januarja 1992.
De Michelis pravi, da je bilo priznanje Slovenije posledica velikih potresov, ki so spremljali padec Berlinskega zidu in razkroj Sovjetske zveze, vse to pa je vplivalo na dogajanje v nekdanji Jugoslaviji (SFRJ). Za slednjo je bil De Michelis prepričan, da bi se morala najbolj aktivno vključiti v evropske integracijske procese, ker se je v njej uveljavil družbeno-politični model, ki je bil najdlje od tradicionalnih modelov komunistične in socialistične države.
De Michelis se spominja, da je septembra 1989 kot zunanji minister skupaj s takratnim predsednikom italijanske vlade Giuliom Andreottijem med obiskom v Istri visokim predstavnikom SFRJ ponudili pomoč za miroljubni prehod v demokratično ureditev. Takrat je bil prepričan, da je "miroljubna ločitev" v Jugoslaviji še možna. "Dokler smo mogli, smo vztrajali, da se je treba pogajati, potem so stvari žal ubrale tragično pot," pravi De Michelis.
Po njegovem mnenju glavno odgovornost za vojno na tleh nekdanje Jugoslavije nosi Srbija s Slobodanom Miloševićem na čelu, razvoj dogodkov pa je tudi posledica nekaterih enostranskih odločitev Hrvaške in Slovenije.
"Medtem ko je Hrvaška predsednika Franja Tuđmana v začetku zavzela zelo previdna stališča do razkroja Jugoslavije, je Kučanova Slovenija izbrala pot odločnejših sklepov in odločitev. Slovenija je to lahko naredila, ker na svojem ozemlju ni imela močnih narodnih manjšin, Hrvaška pa je bila v drugačnem položaju. To je dobro vedel tudi Milošević, ki mi je to enkrat jasno povedal," pravi De Michelis.
Odločitev Italije, da prizna Slovenijo, je bila po De Michelisovem mnenju pravilna, čeprav se je vedelo, da bo takšen odnos mednarodne skupnosti do razkroja Jugoslavije odprl pot vojnam in množičnim morijam.
Na moj predlog je Evropska skupnost "de facto" priznala Slovenijo in Hrvaško 15. decembra 1991 z obvezo, da odločitev o priznanju stopi v veljavo mesec dni kasneje, kar se je zgodilo tudi s privoljenjem Nemčije," pravi De Michelis, ki časovni odmik utemeljuje s poskusom, da se reši kriza na Hrvaškem, kjer je prišlo do vojaškega spopada. Stvari so vzeli v roke Združeni narodi z odposlancem za Jugoslavijo Cyrusom Vanceom, ki je sklenil dogovor o Hrvaški, žal pa niso mogli preprečiti vojne v BiH, saj dogajanja niso bila več odvisna od njih in so mednarodni skupnosti ušla iz rok.
De Michelis je tudi spregovoril o tem, kako so s komaj priznano Slovenijo kmalu nastopile težave glede italijanske manjšine v Istri in tristranskega sporazuma med Italijo, Slovenijo in Hrvaško. "Medtem ko je hrvaški parlament ta dogovor osvojil, me je prijatelj Dimitrij Rupel opozoril, da ga slovenski parlament ne bo sprejel, češ da ne more formalno pristati na ozemeljsko celovitost Italijanov v obeh državah," je pojasnil. Zato je tristranski dogovor padel v vodo oziroma postal bilateralni dogovor med Rimom in Zagrebom. "Škoda za zamujeno priložnost, pri kateri so bili na koncu najbolj prizadeti istrski begunci," je prepričan De Michelis, za katerega italijanski optanti iz Istre še danes čakajo na izpolnitev predvsem moralnih obvez s strani Hrvaške in zlasti Slovenije.
V dvajsetih letih so se po mnenju bivšega italijanskega zunanjega ministra razmere v Sloveniji korenito spremenile na bolje, saj se je Slovenija gospodarsko in splošno zelo razvila in z Italijo ni več državnih meja. Še vedno pa je prepričan, da je imel prav, ko je predlagal vstop tedanje Jugoslavije v EU.
Glede položaja slovenske manjšine v Italiji in italijanske manjšine v Sloveniji pa je De Michelis prepričan, da je slovenska manjšina v Italiji zakonsko dobila vse, kar ji pripada, enako pa velja za Italijane v Sloveniji in na Hrvaškem. Madež v tej zgodbi pa so po njegovem nerešeni problemi italijanskih optantov.
