feki production Svet24.si

Po dolgi in zahrbtni bolezni se je poslovil ...

irena vrčkovnik Dobra karma

Irena Vrčkovnik: selitev in novo življenje?

Screenshot from 2020-01-23 14-02-12 Svet24.si

FOTO: Žalosten konec prekmurskega psa: sredi ...

kornavirus, testiranje, pacient Svet24.si

Sum na koronavirus pri naših sosedih

horoskop Dobra karma

Prvi letošnj Mlaj vsakemu nebesnemu znaku že ...

luka mama Njena.si

Takšna je mama Luke Dončića brez ličil

ura_predin_foto_Simen Njena.si

Zoran Predin sporočil žalostno novico

Slovenija

Zgodbe žrtev komunizma: tako so trpeli slovenski zdravniki na Golem otoku

Deli na:
Zgodbe žrtev komunizma: tako so trpeli slovenski zdravniki na Golem otoku

Goli otok - Foto: goliotok.com

Med političnimi zaporniki na Golem otoku so bili tudi slovenski zdravniki, zobozdravniki in študentje medicine. Prav letos mineva 70 let od prihoda prvih političnih zapornikov na ta neobljuden otok v Kvarnerskem zalivu, letos pa obeležujemo tudi sto let prve slovenske medicinske fakultete.

Zgodovinske raziskave zgolj o slovenskih zdravnikih kot političnih zapornikih na Golem otoku ni. Glede na nepopoln seznam pa je bilo tam zaprtih najmanj 20 slovenskih zdravnikov in študentov medicine ter zobozdravnikov. Slovenska povojna medicina je z njihovo aretacijo in njenimi posledicami izgubila kar nekaj strokovnjakov. Razsežnosti tega so še večje, če upoštevamo, da je med drugo svetovno vojno umrlo 45 slovenskih zdravnikov in 55 študentov medicine.

Slovenija je imela po drugi svetovni vojni zgolj 600 zdravnikov. Če upoštevamo, da je leta 1946 štela 1,4 milijona prebivalcev, to pomeni slabih 43 zdravnikov na 100.000 prebivalcev. Za primerjavo, Slovenija ima danes 290 zdravnikov na 100.000 prebivalcev.

Zgodovinar Aleš Gabrič je v pogovoru za STA pojasnil, da so se razmere na Golem otoku najbolj zaostrile proti koncu leta 1949, ko je prišla tja še skupina klasičnih kriminalcev, ki so jih uporabili za mučenje sojetnikov. Tako je nastal sistem, kakršnega niso poznala niti nemška nacistična taborišča ali sovjetski gulagi, to je sistematično mučenje sojetnikov. Zaporniki so bili vsakodnevno izpostavljeni grozljivemu fizičnemu in psihičnemu nasilju.

Po vrnitvi z Golega otoka so zaporniki praviloma težko dobili sebi primerno službo, ostali so brez stanovanj. Od vseh političnih zapornikov v komunističnem režimu se je po izpustitvi najslabše godilo prav tistim, ki so bili na Golem otoku, je povedal Gabrič. Travme so jih življenjsko zaznamovale in niso bili deležni ustrezne psihološke obravnave, saj ni bilo zaželeno, da bi bilo kje zabeleženo, zaradi česa je do njih prišlo, je še dejal.

V običajnem pravnem sistemu bi bilo to, zaradi česar so bili poslani na Goli otok, brez posledic, v totalitarizmu pa je bilo že javno izražanje mnenj razlog za dolgotrajen odvzem svobode, glede Golega otoka tudi povečini brez kakršnekoli obsodbe, je še ugotovil Gabrič.

"To so bile velike izgube za narod, popolno razčlovečenje in demoralizacija ljudi, uničena življenja, šlo je za travme, ki jih številni niso mogli predelati (...) Šlo je za nedolžne ljudi," je v pogovoru za STA ocenila predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani Zvonka Zupanič Slavec.

Delen seznam političnih zapornikov iz Slovenije na Golem otoku kaže, da so bili sila različnih poklicev, med njimi veliko študentov. Manj je bilo vojakov, tudi častnikov, kot v primeru Srbije in Črne gore, od koder je bilo na Golem otoku največ političnih zapornikov v času informbirojskega spora med tedanjo Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo leta 1948.



Na Golem otoku se je znašel tudi eden prvih učiteljev na popolni Medicinski fakulteti v Ljubljani ter vodja Inštituta za anatomijo Milan Cunder, ki so ga zaprli zaradi kritičnih besed na račun takratnega gospodarstva. Storil naj bi kaznivo dejanje protidržavne propagande, zaradi česar je bil leta 1948 obsojen na štiri leta zapora, ki jih je prestal na Golem otoku in v Bileći. Je eden redkih, ki so ga tja poslali z obsodbo. Prav letos sta tako okrožno državo tožilstvo kot vrhovno državo tožilstvo zavrnila prošnjo svojcev, da bi ga kljub krivični obsodbi uradno rehabilitirali.

Rehabilitacijo žrtev komunističnega režima sicer ureja zakon o popravi krivic, vendar ne gre za postopek po uradni dolžnosti. To morajo storiti prizadeti sami ali njihovi neposredni potomci oziroma zakonci ter bratje in sestre, a številnih zaprtih in njihovih najbližjih svojcev po sedmih desetletjih ni več med živimi, nekateri tudi niso imeli potomcev, kot je to v Cundrovem primeru.

Po vrnitvi z Golega otoka so Cundru, ki se je že leta 1941 prostovoljno pridružil partizanski akademski legiji, bil dolgo zaprt v begunjskem zaporu in konec druge svetovne vojne dočakal v nacističnem taborišču Sachsenghausen, sprva prepovedali zaposlitev v javnem zdravstvu, a je kasneje dobil honorarno zaposlitev kot patolog v novomeški in celjski bolnišnici. "Zgolj za to, ker jih preprosto takrat ni bilo," ugotavlja predstojnica Inštituta za zgodovino medicine.

Na Golem otoku je bil zaprt tudi patolog, docent Vladimir Kresnik, prvi doktor medicinskih znanosti na ljubljanski medicinski fakulteti in avtor učbenikov patologije o dihalih in krvožilnem sistemu. Po vrnitvi z Golega otoka so mu onemogočili, da bi se zaposlil kjerkoli v Jugoslaviji, in je odšel v tujino. Kot velik domoljub je zaradi tega izjemno trpel.

Med golootoškimi zaporniki je bil tudi epidemiolog in onkolog Janez Kmet, ki je kot prvi v povojni generaciji končal študij medicine na ljubljanski fakulteti. Tudi Kmet se je že leta 1941 priključil partizanom. Prav v času spora z Informbirojem je bil med letoma 1946 in 1948 na specializaciji v Moskvi. Ko se je vrnil domov, so ga poslali na Goli otok. V tujini je kasneje postal vrhunski epidemiolog Svetovne zdravstvene organizacije.

Kot študent medicine je bil na Golem otoku zaprt ginekolog in zgodovinar medicine Peter Borisov. Še kot dijak se je v začetku leta 1942 pridružil partizanom in je bil še istega leta deportiran v koncentracijsko taborišče Gonars in kasneje v Monigo v bližini Trevisa. Na Golem otoku je bil med letoma 1952 in 1954, zaprli so ga zgolj zaradi tega, ker je bil sin ruskih emigrantov. Leta 1974 je postal prvi doktor znanosti iz zgodovine medicine in leta 1976 predstojnik Inštituta za zgodovino medicine.

Edini od slovenskih zdravnikov, ki je bil na Golem otoku zaprt dvakrat, je Branko Štangel, ki so mu po vrnitvi omogočili zaposlitev na Golniku. Tam je razvijal slovensko pljučno fiziologijo ter vpeljal vrsto novosti.

loading...
Loading...