Svojo zgodbo je začel s spomini na tragični konec druge svetovne vojne, ko je z družino živel v Slovenskih Konjicah. Ravno na dan zmage, ko so mimo njihove hiše bežale poražene vojaške enote, je izgubil očeta, ki je končal pod streli neznanega vojaka. Postal je vojna sirota.
Zaradi pomanjkanja je šel živeti k svojemu stricu, kjer ni imel lepega otroštva. Ko je slišal za rudarsko šolo v Zagorju, se je brez pomisleka odločil za pot v Zagorje. Med šolanjem za rudarja je z vrstniki iz Slovenije in Bosne živel v internatu v Kisovcu, še enem rudarskem kraju.
Ravno v kisovškem rudniku je dočakal tudi svojo upokojitev. Opravljal je različna rudarska dela, po šolanju v Velenju, ko je postal rudarski tehnik, je delal tudi kot nadzornik. V času poklicne poti je utrpel tudi nekaj poškodb, najhuje jo je skupil, ko si je močno poškodoval čeljust in ostal tudi brez nekaj zob.
S solznimi očmi pa se spomni rudarske nesreče v jami Kotredež, ki se je zgodila 11. marca 1961, ko je umrlo kar 13 rudarjev. Povedal je, kako je sodeloval pri reševanju oziroma pri iznosu trupel.
V nadaljevanju je spregovoril o svoji družini. Z lani pokojno ženo Fani imata sina Zdravka in hčerko Fanči, tri vnuke in že tudi pravnuke. V času dela v rudniku je pomagal graditi kisovško skakalnico, kjer so trenirali tudi člani reprezentance ter bil zelo aktiven pri kisovških strelcih. Med drugim so zgradili strelišče, ki tako kot skakalnica še vedno stoji.
Kratek čas je igral tudi nogomet. Bil je tudi ribič, a je ribiško palico počasi zamenjal za lovsko puško. Še vedno gre rad na skupno jago. Več pa v oddaji, ki je pred vami.
