Ivan Omahen je opisal svojo pestro rudarsko pot, ki se je začela v zagorskih rudnikih, v nekaterih nemških in kasneje tudi v rudniku v Kamniku in nekaterih drugih rudnikih po Sloveniji in takratni Jugoslaviji. Povedal je tudi, kako je bilo, ko je njegovo rudarsko izmeno v nemškem rudniku leta 1974 obiskal nemški kancler Willy Brandt.
Ivan je bil takrat prvo pisani kopač. Z njim je spregovoril tudi nekaj besed. V svoji rudarski karieri je šel skozi skoraj vsa rudarska dela. Od zunanjih del na separaciji, do kopača, minerja, nadzornika do poslovodje. Čeravno jo je v svoji poklicni dobi kar se nesreč tiče dobro odnesel in ni doživel hujših telesnih poškodb, je tudi sam okusil, kako je, ko te v jami zasuje in te morajo rešiti.
Doživel pa je rudarsko nesrečo s smrtnim izidom v Nemčiji, ko je tudi sam pomagal iznesti mrtve rudarje na površje. „To pa je najtežje,“ se spominja. Ob koncu oddaje je povedal še, kaj vse se je zamudilo pri zapiranju rudnikov v Zagorju. Na srečo zadnja leta zelo dobro deluje rudarsko društvo Srečno, ki je že marsikaj postorilo, da rudarstvo v Zagorju ne bo utonilo v pozabo.
V pozabo pa so šli za dolga desetletja tudi povojni poboji. O njih se ni smelo govoriti, tudi nič vedeti. En tak na grozoviti način naj bi se zgodil tudi v jami Kotredež v prvih mesecih 2.svetovne vojne, ko je v moriji življenje izgubilo več kot 300 ljudi. Ivan je o tem nekaj slišal šele pred dobrim letom.
