Posebej pikre besede je namenil premierju Robertu Golobu: »Naš voditelj pa v času prometne katastrofe dopustuje v tujini in se pripravlja na poroko. Kakšno poniževanje za avtomobiliste in motocikliste!«

Slabo stanje slovenskih cest s prometnimi zastoji je Tomljetu, zaljubljencu v avtomobile, že dolgo trn v peti. V Sloveniji nas je več kot milijon avtomobilistov in motociklistov, opozarja, in dodaja: »Smo največji družbeni razred in največji davkoplačevalci od plačila cestnin, davka na goriva, avtomobile, dele in seveda prometnih kazni.« Prepričan je, da bi zaradi stanja na cestah, zaradi zamud in velike škode za gospodarstvo vlada morala uvesti izredne razmere. Prepričan je tudi, da ima rešitve za kaos v prometu.

»Tisti, ki so na vrhu, so čisti bedaki«

Kap te zadene, ko vidiš, da ti ljudje nimajo pojma, je bil Tomlje v pogovoru za Reporter kritičen do odločevalcev v slovenski politiki in posledično prometu.

Zase pravi, da je v letih, ko se vse bolj zaveda, da je v življenju najpomembnejše, kaj boš dobrega naredil za druge. Sam ima s tem izkušnje, se pohvali z izgradnjo dirkališča v Cerkljah: »V treh tednih sem s svojim osebnim denarjem izgradil avtomotodrom po homologaciji FIA.«

Svoje izkušnje bi rad ponudil tudi Sloveniji, a ne najde pravih sogovornikov. »Tisti, ki so na vrhu, so čisti bedaki. Kdor je dober, ima svoje podjetje. Primer je Igor Akrapovič, ki ne bo nikoli delal česa drugega, ker ima svoje podjetje tako rad, da se bo poiskal v njem. Pa še svoje otroke je vpeljal v podjetje.« Sistem je čisto enak, kot je bil včasih, samo vedno več predpisov je, vedno več je ljudi, ki komplicirajo, in zato se nič ne spremeni, se zgraža nad stanjem slovenske države v letu 2025.

Najhuje je pri porabi državnih sredstev. »Vsi se napajajo z državnim denarjem, od Planice do stadionov v Ljubljani, tako je lahko delati. Potem pa rečejo evropska sredstva – to niso evropska sredstva, ampak naša, ki jih pošljemo v Bruselj, nato pa jih dobimo nazaj, zraven pa nam predpišejo, kako moramo delati in kako smemo porabiti denar.«

Za glavo se prime, ko pomisli na prenovljeni bazen Ilirija. Ponos ljubljanskega župana Zorana Jankovića je po zadnjih podatkih stal 62,5 milijona evrov, namenjen pa je 0,01 odstotka Ljubljančanom, ki tekmujejo v plavanju, je ogorčen Tomlje. »Ob tem pa v Ljubljani nimamo cest, vse so uničene! Peljite se po Litostrojski, to je obup,« se jezi.

Vojaki naj gradijo

Velik problem vidi v tem, da nimamo državnega gradbenega podjetja, zaradi česar posli cvetijo gradbincem zasebnikom. »Prijavljajo se na razpise, vsi so dogovorjeni, ker je dela toliko, da si ga razdelijo, in potem dajejo ponudbe, s katerimi je projekt 40 ali 50 odstotkov dražji, kot pa dejansko stane. To že lahko primerjamo z vojnim dobičkarstvom,« je oster Tomlje. Podobno se dogaja v zdravstvu, pa pri prometnih dovoljenjih, osebnih in potnih listih, registrskih tablicah, našteva. »Povsod so zraven karteli, ki preveč zaračunajo državi in neizmerno bogatijo.«

Prej kot konkurenco tujih gradbincev bi Tomlje rad videl, da država ustanovi svoje gradbeno podjetje. »V vojski imamo ne vem koliko kamionov, buldožerjev in bagrov, v vojašnicah pa tisti vojaki spijo, namesto da bi jih angažirali, da bi gradili.« Državno gradbeno podjetje bi za povrh lahko določalo tudi referenčno ceno za projekte, ki bi jih izvajali zasebni gradbinci. »Zdaj so vse cene navite, samo poglejte njihova letna poročila, kako služijo, delajo pa izključno za državo.«

V nebo vpijoč kriminal

»Zgradil sem prelepo palačo v Ljubljani in vem, koliko stane kvadratni meter zgrajenega objekta, s kakovostnimi ploščicami, umivalniki, kvalitetnimi okni. Okoli 1200, 1300 evrov, brez zemlje. Če bi država gradila stanovanja na državnih parcelah, ki bi bile zastonj, bi bilo za naše ljudi to zelo ugodno,« opiše svoje videnje gradnje stanovanj.

Obregne se tudi ob novozgrajeno Darsovo palačo ob ljubljanski obvoznici. Ta je namesto prvotno predvidenih 19 milijonov evrov stala 30 milijonov evrov, cena pa še vedno ni dokončna. »Glede na kvadraturo je kvadratni meter stal 11.000 evrov. Poslušajte, pa to je kriminal, v nebo vpijoč kriminal,« se huduje Tomlje, ki mu gre v nos tudi zasnova stavbe. »Moj prijatelj, najbogatejši Hrvat Branko Roglič, se je zgražal, ker je v njej velik prazen prostor. Da on tega ne bi nikoli naredil, da se ogreva tak prostor,« pravi Tomlje. »Tam potrebujejo pisarne, ne pa praznega prostora in dragih lestencev.«

Primož Lavre

Na pripombo, da je Dars zasut z denarjem, zato si je tudi omislil tako drag nov sedež, ima Tomlje odgovor: »Dars je lani naredil 160 milijonov profita, če bi znali prav delati, bi ga lahko imeli 250 milijonov evrov.« Kako bi to naredili? »Če bi imeli vizionarja, bi že davno imeli šestpasovni avtocestni križ povezan z avtocestami do Istre, do Reke, do zamejske Koroške in pa veliko obvoznico okrog Ljubljane: od Domžal, preko Brnika, Škofje Loke do Vrhnike. In promet bi tekel gladko in Slovenci in drugi narodi, ki uporabljajo naš cestni križ od zahoda na vzhod in od severa na jug, bi bili ravno tako srečni.«

Le o ribah sodi naj Ribič

Pohvali se, da je pred leti, še v času premierke Alenke Bratušek, v Slovenijo pripeljal delegacijo uprave China Road and Bridge Corporation, kitajskega gradbenega velikana, pri nas znanega po gradnji mosta na Pelješac na Hrvaškem. Kitajci so poleg tega gradili še marsikje na Balkanu in tudi v Sloveniji bi lahko izkoristili njihovo znanje in izkušnje – nihče na svetu namreč ta čas ne gradi toliko in tako zahtevnih projektov kot ravno kitajski gradbinci.

Ti bi bili pripravljeni Sloveniji zgraditi in celo financirati ceste, čeprav zadolževanje pri Kitajcih, sodeč po izkušnjah z Balkana, ni ravno najboljša rešitev. A Tomlje je prepričan, da financiranje gradnje ceste v Sloveniji ne sme biti problem. »Ceste se financirajo s cestninami in to je največji posel, ker ni treba iskati kupca, saj se vsi vozijo po njih že zaradi naše lege na križišču med Italijo in zahodno Evropo, med Nemčijo in južno Evropo.«

Ko opozorimo, da ima mednarodni potnik na dobrih 200 kilometrih od Šentilja do Obale »priložnost« nekajkrat stati v zastojih zaradi del na slovenskih avtocestah, se Tomlje razgovori: »Če mi da bodoči premier zeleno luč, to rešim v štirih mesecih in ne bo nikdar več kolone od severne ljubljanske obvoznice pa do Brezovice. Danes so tam kolone vsak delovni dan. Treba je dograditi dodatne pasove, in to en, dva, tri, kot to Kitajci naredijo. Pripelješ štiri Kitajce in je stvar rešena. Delavce imamo, potrebujemo samo inženirje, ki bodo povedali, kako se stvari naredijo.«

Kitajske strokovnjake vidi predvsem kot svetovalce, slovenski gradbinci pa bi se morali navaditi, da dela na cestah potekajo ves dan, tudi ponoči. »24 ur na dan je treba delati – v Nemčiji sem se peljal po avtocesti, dež je padal kot strela, a oni so ponoči gradili. Mi pa zehamo in delamo največ dve, tri ure. Zapre se deset kilometrov avtoceste, dela pa se na enem kilometru. Vse je narobe, nobene inteligence, nobene vizije ni tu. Neumni ljudje vodijo vse skupaj. Le o ribah sodi naj Ribič, sem napisal v svojem uvodniku, po Prešernu.«

Predsednik vlade je ležal na soncu

In kakšna je Tomljetova prognoza za razvoj slovenskega prometa v naslednjih desetih letih, kaj bomo dejansko dobili? »Če bo tako, kot je zdaj, se bo to vleklo v nedogled in drugo leto bomo imeli upore. Že letos je bil narod ves iz sebe. Drugo leto bo še huje, narejenega pa ne bo nič. Tako, kot se zdaj dela tretji pas na štajerski avtocesti, za to ni treba zapirati dveh pasov.« Zaporo na Vipavski hitri cesti so po njegovem mnenju izpeljali »totalni nestrokovnjaki«, ki so popolnoma zaprli cesto, da so montirali protivetrne elemente ob cestišču. Za to ni treba zapirati ceste, je prepričan. »Ker nimajo pojma, zaprejo, kaj jih briga za slovenski narod.«

Za zastoje pri Sežani pa direktno krivi slovenski politični vrh. »Ta zamašek ne obstaja od včeraj, ampak od začetka schengna, ko se slovenska politika ni mogla dogovoriti z Avstrijci in Italijani, da se vse mejne prehode poruši in da se organizira promet.« V Sežani bi bilo treba porušiti postaje za kontrolo potnih listov in na italijanski strani dograditi avtocesto, pravi Tomlje, ki ima nekaj pikrih besed za premierja Roberta Goloba.

»In ko so se na meji delale kolone, je predsednik vlade v Grčiji ležal na soncu, gledal svojo lepotico in se z njo dogovarjal, kako bo organiziral poroko. On bi moral iz Grčije poklicati italijansko premierko Giorgio Meloni, s katero vselej skupaj jesta in pijeta na zabavah evropskih voditeljev, in jo pozvati, naj stvar rešita.«

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.