Matej Lahovnik: Ne bančna luknja, to je pravi krater!

Mnoge banke v preteklosti svojih finančnih naložb in posojil niso dovolj slabile. S tem so se želela izogniti dokapitalizaciji, v skrajnem primeru celo likvidaciji. Ne smemo zanemariti tudi tega, da so s tem bankirji želeli nekatera sporna ravnanja skriti pred javnostjo oziroma pomesti pod preprogo. Drugi motiv za premajhno slabljenje naložb je verjetno treba iskati v želji, da bi banke slaba posojila prenašale na državno Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) oziroma »slabo banko« po cenah, ki ne kažejo poštene tržne vrednosti, temveč po precej višjih. Tako bi banke prejele prikrito državno pomoč države. K sreči je Evropska komisija zahtevala neodvisno cenitev in pregled stanja v bilancah slovenskih bank, s tem je preprečila, da bi banke v »slabo banko« prenesle nekatera slaba posojila po bistveno višji ceni od tržne, s čimer bi davkoplačevalci neprostovoljno in prikrito podelili bankam državno pomoč.

Menim, da bomo zaradi ogromne luknje v bilancah bank morali zaprositi za pomoč iz evropskih reševalnih mehanizmov. Najbolje bi bilo, če bi banke lahko dobile pomoč neposredno iz evropskega reševalnega sklada. Primer Cipra in drugih držav kaže, da ta pomoč nikakor ne bo brezpogojna. V ekonomiji nobeno kosilo ni zastonj, zastonjsko kosilo bankirjev pa bomo neprostovoljno poravnali vsi davkoplačevalci. Ob tem je zgovorno to, da na slovenskih sodiščih ni bil za svoje sporne odločitve obsojen še noben bankir.