Dobro se spominjam t. i. nevidne generacije 72–82. Na dan Evrope ste pred dvanajstimi leti pod vašim urednikovanjem izdali zbornik Evropska Slovenija in postali (precej) bolj vidni. Marsikaj se je od takrat podrlo oziroma postavilo na glavo, se strinjate?

Marsikaj, drži …

Pa ne mislim našega tekmovalca na Evroviziji.

(smeh) Ideali, ki smo jih v Evropski Sloveniji želeli uveljaviti, se danes močno krhajo tudi v mednarodnem oziroma globalnem okviru. To je tisto, kar se najbolj usodno postavlja na glavo. Slovenija se je medtem še bolj odmaknila od naših pričakovanj; stanje je še slabše kot takrat, ko smo se povezali v »nevidno generacijo«, da bi opozorili na tisto, kar je treba postoriti, da bi šlo bolje nam in novim generacijam.

V zborniku ste pledirali za liberalno misel. Vse več nasprotnikov si je v tem času nakopala. Kaj se je z njo dogajalo, zakaj je opešala?

Vsaj jaz še vedno plediram zanjo, vidim jo kot sam temelj bivanja, tj. posameznika, njegovo svobodo in samouresničenje. Liberalna misel je v zatonu najprej zaradi izjemno težkih gospodarskih kriz, ki smo jih doživeli v zadnjih dveh desetletjih. Omajale so zaupanje ljudi v liberalne oblasti, ki ljudem niso dostavile tistega, kar so napovedovale. Na drugi strani imamo opraviti z namerno demontažo liberalne demokracije oziroma ustavne demokracije; prihaja z vzhoda in iz avtoritarnih držav, v mislih imam Rusijo in tudi Kitajsko. Pod drugo Trumpovo oblastjo smo priča paradoksalnemu sozvočju interesov med Rusko federacijo in ZDA.

Robert Balen

Del intelektualne in politične desnice tja od prve zmage Trumpa vse bolj neposredno postavlja pod vprašaj nekatere temeljne postavke zahodnega vrednotnega in mišljenjskega okolja – v enem delu so te postavke postale celo sinonim za t. i. kulturni marksizem. Kako gledate na ta trend in kam vodi?

Prihaja do paradoksalnega zlitja levice in desnice oziroma njunih levih in desnih robov, ki se čedalje bolj prebijata v ospredje. Levici je bila vedno blizu Sovjetska zveza in pozneje Rusija, zavračala je Združene države Amerike, na desnici pa je veljalo obratno. Ruski predsednik Putin je sprožil tezo o dekadentnem Zahodu, poudarjal je moškost, odločnost, konservativen način življenja, se predstavljal kot branik krščanstva proti nihilizmu zahodnih ideologij, ki domnevno razgrajujejo zdrave tradicionalne vrednote, družino in narodno bit. Rusija je tudi dejavno podpirala – ne tako redki so prepričani, da tudi finančno – te precej skrajne desno nacionalistične in konservativne skupine na Zahodu. 

To je vodilo v kulturni boj, ki ga poganjajo levi »progresivni« in desni »konservativni« akterji, vsak s svojega konca, z vse večjo vnemo in gorečnostjo, v pričakovanju dokončne zmage nad svojim ideološkim nasprotnikom. Z zavezništvom med Trumpom in Putinom pa sta se ta dva ideološka pristopa, slednjič, znašla v istem čolnu, na isti, po moji oceni zelo napačni, strani zgodovine. Še bolj kot v mednarodnem merilu se ta paradoks opazi v slovenski politiki.

Nekaj takšnega odnosa do teh temeljev zahodnega vrednostnega in mišljenjskega okolja je prepoznati tudi v zborniku Katedrale svobode Soglasje za zgodovinski trenutek, v katerem sodelujete. Kaj menite o tam ponujeni kritiki nove ideologije, poimenovane »liberalni demokratizem«?

Avtorica teze o demokratizmu je ameriška politologinja Emily B. Finley, od koder jo je v slovensko razpravo uvozil Žiga Turk v svojem prispevku v monografiji Katedrale svobode. Finleyjeva graja »demokratizem« kot diskurz elit, ki demokracijo nekritično povzdigujejo na raven sekularne veroizpovedi in jo tako vsiljujejo vsem drugim. Teza ni povsem zgrešena, je gotovo vredna resnega razmisleka, vendar me ne prepriča, ker se preprosto ne dotika pravega problema.

Temeljna težava ni v tem, da nekateri preveč verjamejo v liberalno demokracijo, ki naj bi se s tem povampirila in postala liberalni demokratizem, ki meji na totalitarizem, ker nam z družbenim inženirstvom vsiljuje progresivne vrednote. Nasprotno, težava, zlasti v Sloveniji, je v tem, da resnične liberalne demokracije nismo nikdar zares razvili in je še manj kot politična skupnost ponotranjili. Od nekdaj smo bili in ostajamo zaprta, zadrta, mnogo bolj avtoritarna kot odprta in svobodna družba. Zdaj, ko liberalna demokracija usiha še v mednarodnem okviru, sem s perspektive Slovenije še toliko bolj zaskrbljen.

Preseneča me, da so tisti, med njimi tudi Žiga Turk, ki so nekoč verjeli v to idejo oziroma svetovni nazor, zdaj postali njeni tako ostri kritiki.

Če je Turk »liberalni demokratizem« postavil ob bok nacizma in komunizma, je s tem najbrž – morda z nekaj provokacije – želel opozoriti na tisto, kar ogroža človekove svoboščine.

Bistvo liberalne demokracije – bolje bi bilo reči ustavne demokracije, saj se mora liberalna demokracija odvijati v okviru ustave – je prav v spoštovanju človekovih pravic in svoboščin. Če jo v kritiki »liberalnega demokratizma« enačimo z ideologijo progresivizma, gre za neko drugo zgodbo. »Liberalni demokratizem« ni liberalna demokracija.
Ne bi bil rad preveč negativističen, a dejal bi, da smo na Zahodu postali uporabni idioti tistih, ki jim gre za to, da se Zahod ošibi. Samouničevalno gledamo na naše šibkosti, ki jih gotovo ne manjka, a namesto da bi jih presegli, na krščanstvu sprevržen način ob njih uživamo. Biti bi morali ponosni na naše vrednote, na idejo človekove svobode, samouresničitve in dostojanstva. Aktivno braniti te vrednote pred tistimi, ki jih ogrožajo.

Robert Balen

Vaša ostra kritika leti tako na inertno pravosodje kot tudi na upor zoper »krivosodje« v organizaciji največje opozicijske stranke – nazadnje pred celjskim sodiščem. Kako iziti iz tega klinča?

Vprašati se je treba, kaj je v našem skupnem interesu. V interesu javnega dobrega so trdne, robustne, učinkovite in poštene pravosodne institucije: sodstvo, tožilstvo, notariat, odvetništvo, pa tudi policija in dobro vodeno ministrstvo za pravosodje. Moja kritika je in bo namenjena temu, da dosežemo z ustavo predpisane standarde. K temu ne vodi razbijaška politična kritika, ki pravosodje enači s krivosodjem, ga ima za neko zarotniško, malodane mafijsko strukturo, prepojeno z globoko državo. 

To zgolj utrjuje nezadosten status quo v pravosodju, tako kot k zahtevanim ustavnim standardom ne prispeva samozadovoljna pravosodna politika zadnjih treh desetletij, ker je prepričana, da je z našim pravosodjem vse v najlepšem redu. Čeprav sta si ta dva pristopa na videz vsaksebi, saj prihajata z različnih političnih polov, na koncu služita enemu in istemu cilju; temu, da pravosodje ostaja šibko in da se lahko vsakdo, ki se znajde v postopkih pred pravosodnimi organi in organi pregona, izgovarja, da to pač ni nobeno pravosodje, temveč krivosodje, in da je žrtev političnega preganjanja. Na to se izgovarjajo že vsi glavni politični akterji.

Drug drugemu so zgled?

V slabem, žal. Pravosodje nikakor ni kar za odmet, a se hitro izkaže za šibko, ko se sooča z najhujšimi oblikami kriminala, tistimi, ki ogrožajo samo bit dobro urejene družbe in pošteno delujoče države. Korupcija, pranje denarja, kriminal belih ovratnikov, gospodarski kriminal, organizirani kriminal, pregon narkokartelov, tu je naše pravosodje izrazito šibko. O tem pričajo tudi letna poročila Evropske komisije, ki sicer metodološko in strokovno zelo slabo spremlja stanje vladavine prava v Sloveniji. Dejstvo, da se na tem področju pod nobeno politično oblastjo ni nič resnega premaknilo, lahko priča tudi o tem, da tako stanje ustreza vplivnim centrom moči, javnim in zasebnim, in da uživa podporo na obeh straneh sicer menda zelo sprtega političnega prostora.

Dve leti je od ustanovitve društva Platforma sodelovanja, njegov soustanovitelj ste. Njen predsednik Anže Logar je ustanovil tudi novo stranko. Vedel je, da vas v njej ne bo, a vas je najbrž o tem še enkrat povprašal?

Gotovo, a moj odgovor je znan: ni vsakdo za vse, četudi si prenekateri v Sloveniji to domišlja. Vsakdo ima svoje sposobnosti in znanja; tisti, ki premorejo politične sposobnosti in jih zanima politika v ožjem smislu, je prav, da se strankarsko angažirajo, drugi, ki imamo neke druge interese, sposobnosti in znanja, pa je prav, da delujemo v širšem intelektualnem, javnem in političnem prostoru. Tudi s tem pomagamo pri uveljavitvi tistih političnih zamisli, ki se nam zde vredne podpore.

Nekateri so obdarjeni z več sposobnostmi in jih lahko kombinirajo. Ko sva se pred dvema letoma pogovarjala, ste dejali, da do sprememb v politiki in demokraciji pa tudi širše ne more priti brez strank. Krepiti bi bilo treba izvedbeni del politike.

Brez dvoma. Zato so se okoli Platforme sodelovanja kot nepolitične oziroma civilnodružbene organizacije zbrali tudi taki ljudje, ki so se slednjič odločili ustanoviti stranko in aktivno prispevati k spremembam v slovenski politiki.

Logar je, tako je bilo videti, kar dolgo okleval pri zagonu Demokratov. Ste mu svetovali njihovo ustanovitev?

Niti ni bilo treba. Jasno je bilo, da bo kolega Logar ustanovil stranko. Je politik. Po mojem prepričanju in po prepričanju tistih, ki delujemo v Platformi, je seveda dobro, da se je samostojno angažiral. Naš civilnodružbeni projekt, ki sega prek strankarskih meja, sem videl kot pomemben prispevek k temu, da se v širokem ideologijo presegajočem okviru zbere dovolj kritičnega intelektualnega potenciala, iz katerega se potem lahko oblikuje tudi bolj konkretna politika.

V začetku prihodnjega meseca v Platformi sodelovanja pripravljate tribuno na temo evropske prihodnosti. Bo to tudi priložnost za pogovor med pozicijo in opozicijo? Ne le za intelektualno debato.

Ne, ta tribuna ne bo ponudila platforme za debato politikov. Petega junija prirejamo javno tribuno, na katero vabimo ljudi iz različnih koncev civilnodružbenega, intelektualnega ustvarjanja, tako iz akademskega prostora kot tudi iz gospodarstva. Radi bi zapolnili manko, ki je po našem prepričanju ta trenutek najbolj skrb vzbujajoč – zagotoviti bi bilo treba verodostojno, na dejstvih in argumentiranju zasnovano javno razpravo o tem, kako najprej ohraniti in nato okrepiti evropski duh in naš evropski način življenja. V Sloveniji je ta razprava povsem izvotljena, še več, zdi se, da aktualna politika, tako pozicijska kot opozicijska, te debate niti ne namerava sprožiti in v njej resneje sodelovati.

Prav to je lahko izziv za vas. Politiko velja spodbuditi.

V nadaljevanju tega ne izključujem, vendar bi v tem trenutku radi najprej spodbudili poglobljeno, strokovno, preudarno državljansko razpravo. Neke vrste državljansko konvencijo o prihodnosti Evrope in Slovenije v njej. Tudi politiki bodo o tem gotovo kakšno rekli, smo že skoraj v predvolilnem času.

Saj, mar ni prav ta čas primeren, da kot Platforma sodelovanja posadite politike za isto mizo?

Ko s kolegi spremljamo politično razpravo, smo domala šokirani nad njeno plehkostjo in izpraznjenostjo, ki ju naravnost zaznamuje trud, da sežemo še niže od dna, za katerega smo bili že zdavnaj prepričani, da je doseglo svoj skrajni limit. Prav zato si v Platformi sodelovanja prizadevamo v javni prostor lansirati nove poglede in ljudi, ki marsikaj vedo in znajo, a jih skozi medijska sita v Sloveniji bolj poredko slišimo.

Robert Balen

Kot ste zapisali, bi se morala Evropa na dramatično spremenjeno geopolitično okolje odzvati z okrepljenim oziroma globljim sodelovanjem. Kaj je to »evropska nedržavna federacija«, o kateri pišete v desetih tezah za omenjeno tribuno? Je federacija ali ni? EU je že zdaj nekaj posebnega – sui generis.

Opraviti imamo s konceptualnim problemom, s katerim sem se ubadal že v doktoratu – z osiromašenim pogledom na federalizem. Vedno, ko ga omenimo, imamo v mislih federalno državo, ker se je federalizem po nastanku Združenih držav Amerike razvijal v dihotomiji med federalno državo in konfederacijo, ki ni država. Ko za Evropsko unijo rečemo, da je nedržavna federacija, želimo poudariti, da je mnogo več kot mednarodna organizacija, ni pa država. Je federacija v smislu, da nadnacionalne institucije izvajajo že veliko pristojnosti, ki so jih države članice prenesle nanje, ker so le skupaj močnejše. 

Bistvo federalizma, nasprotno od konvencionalnega gledanja, je v tem, da se z njim ne izgublja suverenost, temveč da države članice federalne skupnosti več suverenosti izvajajo skupaj in so zato skupaj močnejše. Suverenost Slovenije kot članice EU je mnogo večja, kot če ne bi bila članica povezave. Izraz »evropska nedržavna federacija« želi ljudem dati okvir in zavedanje, da je EU federacija, ki pa ni država po zgledu drugih držav. Znotraj EU države članice še vedno ostajajo države – drugače kot, denimo, Teksas v ZDA in Bavarska v Nemčiji.

V Sloveniji, tako na levem kot na desnem polu, ni zaslediti večje podpore videnja EU, ki bi bila (vse) bliže federacije.

Vprašanje je, koliko v Sloveniji sploh obstaja politična zavest o EU, gotovo pa pri nas manjka strateških uvidov o njenem nadaljnjem razvoju. Še bolj zaskrbljujoče je, da se v zadnjih dvajsetih letih tudi na t. i. desni strani (na delu levice je do neke mere obstajal že prej) krepi skeptičen in domala že negativen, konfrontacijski odnos do EU. To ni skladno s cilji, zaradi katerih smo se na referendumu odločili za članstvo v EU, da bi s tem okrepili možnost preživetja in razvoja lastne države. To lahko dosežemo le, če je EU močna in povezana demokratična skupnost.

Naj spomnim, da je v kontekstu gospodarske krize med letoma 2008 in 2015 oblastna levica v Stožicah »opevala« Evropo kot kravatarsko in ravbarsko bando. Nekaj let za njimi so podoben populistični in suverenistični diskurz o bruseljskih elitah zastavile še stranke na desnem političnem polu. Z vidika mojega svetovnonazorskega prepričanja, pa tudi strokovnega vedenja, je to nekaj, kar škodi Sloveniji in Evropski uniji kot nadnacionalni skupnosti, v kateri naj bi bili zmožni preseči drobnjakarske, kratkoročne politične interese. Kot smo v Platformi zapisali v naših desetih tezah za krepitev evropskega duha, mora iz današnje sui generis unije zrasti evropska nedržavna federacija, ki bo dopolnjevala, opolnomočila enakopravno suverene države članice, ne da bi jih pri tem nadomestila, hkrati pa bo svojim partnerjem v svetu lahko zagotavljala varnostne garancije.

Res poglabljanje integracije slabi EU, zmanjšuje njeno konkurenčnost? Tako meni ekonomist Jože P. Damijan.

S tem se ne strinjam. Ravno obratno. V globalnem okviru je EU lahko konkurenčna zgolj, če svoj veliki trg izrabi kot kompetitivno moč v primerjavi z drugimi trgovinskimi središči sveta in drugimi velikimi geostrateškimi igralci. Plitka integracija EU, ko bi vsaka članica po svojih pravilih skrbela za svoj vrtiček, ji takšnega trga ne more zagotoviti. Edini način, da krepi svojo moč tako navzven kot navznoter, je, da poglobimo integracijo na področjih, kjer je to pomembno prav zaradi konkurenčnosti. Tako izkoristimo prednosti ekonomije obsega, ki jo generira. Drugo vprašanje je, potem ko se že dogovorimo za skupna pravila, kako administrativno naporna oziroma smiselna so, ko jih uveljavljamo. Konkretne rešitve so različne, ni vseeno, kakšne izberemo.

Bi morali najprej uvesti politično unijo in šele zatem monetarno unijo?

Politična unija je v temelju demokratična unija. Zanjo potrebujemo vseevropsko demokratično politično zavest – te pa nimamo. Vsaj toliko ne, kot bi je potrebovali. Evropske države so nastale kot nacionalne države, vsaka s svojo nacionalno demokratično politično zavestjo. Kar je čisto v redu in prav, saj je to temelj naše identitete, v tem smo drugačni od vseh drugih federacij. Zato smo, kot rečeno, nedržavna federacija, saj ohranjamo države članice kot temelj integracije. Ob tem se je treba zavedati, da identitarni nacionalni politični temelj v ekonomskem smislu zahteva tudi precej visoko ceno. 

Kot v svojih analizah lepo pokaže nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, nam bolj kot Trumpove carine za zdaj škodi dejanski neobstoj dokončanega notranjega trga, tj. protekcionizmi na relaciji držav članic, ki izhajajo iz naravnih monopolov. Na področju storitev so te notranje ovire primerljive s tem, kot da bi Trump Evropi naložil 110-odstotne carine. S svojim lastnim ravnanjem potemtakem države članice EU krnijo svojo konkurenčnost navznoter in navzven. Zaključki ekonomista Damijana so s tega vidika zgrešeni.

Kaj porečete na svarila pred pozivanjem na evropsko enotnost, češ da v strahu pred razdelitvijo v nove interesne sfere že nastajajo okoliščine za vznik novega močnega evropskega akterja, ki bo poskušal enotnost doseči podobno kot Hitler – zlepa ali zgrda?

Marsikdo se obregne ob EU, ker se ponaša le z mehko močjo. Tudi v takšnih pripombah je prepoznati naš prej omenjeni samozaničevalni odnos, pa tudi neznanje. A velja se vprašati, zakaj je Evropa vojaško šibka. Pod ameriškim varnostnim dežnikom v zvezi Nato je iz zgodovinskih razlogov, ker so prav njene najmočnejše države nekoč nastopale kot imperialne velesile in v 20. stoletju pomenile največjo grožnjo svetovnemu miru. V sedmih desetletjih evropske integracije so se države članice EU med seboj tako povezale, da je vojna med njimi takorekoč nezamisljiva, namesto v obrambo in orožje so vlagale v mir.

Robert Balen

Vse bolj je očitno, da se mora Evropa oborožiti, da v odnosu do Rusije zagotovi svojo varnost in si zagotovi strateško avtonomijo napram ZDA. Če se bo dvig izdatkov za obrambo in oborožitev odvijal na ravni držav članic, to prinaša varnostno tveganje. Novi nemški kancler je zadnjič dejal, da mora Bundeswehr postati najmočnejša vojska v Evropi. Če je to pod Merzem, prav, kaj pa, če se do oblasti prikoplje kak levi ali desni ekstremist in bo tako razpolagal z najmočnejšo evropsko vojaško silo? Garancija za varnost EU na dolgi rok niso močne vojske posameznih držav ampak močna skupna evropska vojska.

Pod skupnim političnim nadzorom?

In z zavestjo, da smo skupaj odgovorni za Evropo. Številni so si nemalo obetali od nove nemške vlade, kaj vse bo prinesla Evropi, toda v naslovu koalicijske pogodbe piše Odgovornost za Nemčijo. V teh prelomnih geostrateških razmerah potrebujemo v državah članicah dopolnitev nacionalne politične zavesti z nadnacionalno zavestjo, ki bo pripravljena sprejeti odgovornost za Evropo. Takšen premik iz ozkih, nacionalnih, partikularnih okvirov je nujen; seveda je tudi te treba vzeti v ozir, a obenem razviti zavest o močni in povezani Evropi.

Politična unija bi bilo vrhovno poveljstvo evropskih sil? Z jedrskim orožjem?

To bi bilo tisto, kar bi potrebovali. Za zdaj ima jedrsko orožje v rokah le Francija. Če želimo braniti Evropo, zlasti z vidika kredibilnega odvračalnega učinka, mora biti jedrski arzenal razpoložljiv na evropski ravni.

Pred bližajočim se vrhom Nata je tudi pri nas vse več dvomov, ali in koliko je še potreben. Kot bi ga vsi že pokopali.

Del političnega spektra in intelektualcev pri nas je bil vedno nenaklonjen Natu, več simpatij je gojil do Rusije. Nato vidim kot garancijo obstoja Zahoda v političnem in vrednostnem smislu. Evropske države bi morale vztrajati, povsem nepredvidljivo pa je, kako se bo odzvala nova ameriška administracija, kakšno bo stališče predsednika Donalda Trumpa. Če se bo izkazalo, in za to je vse več indicev, da Amerika ni več zanesljiv partner, bo morala Evropa na noge postaviti svojo vojaško industrijo in zmogljivosti, hkrati pa tudi pripraviti svoje prebivalstvo, kar je zelo pomembna razsežnost varnosti in obrambe, da bodo sposobni varovati lastne države in Evropo.

So boljši transatlantski odnosi vendarle v interesu ZDA – četudi se tega čez lužo ne zavedajo in bodo to prej ali slej še spoznali, kot pravi nekdanji veleposlanik v Washingtonu Roman Kirn? O tem sicer racionalnem premisleku tudi on ni prepričan.

Jaz prav tako ne. Amerika kot velika sila maksimizira svoje interese. Transatlantski odnosi niso ključni le za preživetje Evrope, ampak tudi za tisto, o čemer sva govorila na začetku, tj. liberalno demokracijo, vrednote, pomen posameznika, človekovega dostojanstva. Izziv za politični Zahod je, da pomemben del sveta, pravimo mu Kitajska, teh vrednot ni nikoli delil z nami. Postala je velika gospodarska sila in postaja velika vojaška sila. Znotraj konteksta delitve interesnih sfer kot logike velikih sil za ohranjanje ravnotežja s Kitajsko Združene države Amerike potrebujejo Evropo in obratno, Evropa bo prav tako potrebovala ZDA. Pa ne le Amerike, tudi druge dela sveta, ki jih prištevamo k političnemu Zahodu.

Pomembno je bilo, da smo zraven, so nam govorili Američani po 11. septembru 2001, zdaj pa se obnašajo tako, kot bi lahko vse naredili sami brez zaveznikov.

Prepričan sem, da je takšno ravnanje zmotno. Če se česa nauči človek, pa tudi država, je to, da za vse, kar počneš, potrebuješ zaveznike. Eno je karakter predsednika Trumpa in njegova robata retorika, drugo so kratkoročni interesi tehnooligarhov, pa tudi dejstvo, da so se ZDA spremenile v demografskem in organizacijskem smislu. Generacije, ki je Ameriko tesno vezala na Evropo, na skupni transatlantski prostor, ni več. To so bili intelektualci, profesorji, izobraženi ljudje, ki so po drugi svetovni vojni zlasti iz vzhodne Evrope pribežali v ZDA, sodelovali na univerzah, prispevali h gradnji mednarodnega prava – teh ljudi ni več in tudi zato je fokus ZDA drugje. Že od Obame naprej je ta orientacija v zunanji politiki ZDA povsem nedvoumna.

Robert Balen

Ne Trump in ne Putin nočeta Evrope za pogajalsko mizo o usodi Ukrajine.

Zakaj Putinu ustreza šibka Evropa, ni skrivnost. Šibka Evropa mu omogoča izvajati agresivno teritorialno politiko, kar po ocenah držav, ki mejijo na Rusijo, za njih predstavlja neposredno grožnjo in grožnjo evropskemu miru. Tudi na drugi strani se zdi, da ZDA, zlasti Trumpu in njegovim tehnooligarhom, prav tako ustreza šibka Evropa. Odprto je namreč izjemno pomembno vprašanje regulacije umetne inteligence oziroma velikih globalnih korporacij, ki v digitalnem svetu razpolagajo z našimi podatki – prav vse so ameriške. Edina prava ovira regulacije teh korporacij je Evropa. Šibka Evropa pomeni šibko regulacijo, to pa velikim korporacijam daje proste roke in s tem ZDA, da svobodno razpolagajo z našimi osebnimi podatki in z našo celovito svobodo. Paradoksalno so se tu prepletli interesi aktualne ameriške administracije z ruskimi interesi – vsem ustreza šibka Evropa.

V tezah, ki ste jih na dan Evrope objavili pred tribuno o evropski prihodnosti, ugotavljate, da so se akterji slovenske politike vkopali vsak na svojo stran kulturnega boja. Je referendum o dodatku k pokojnini za vrhunske dosežke dokaz za to?

Dober dokaz. Referenduma sem se udeležil, ker se mi to zdi dobro in prav – spodobi se za državljana. Žal je potekal na temo, ki nima prav nič opraviti s ključnimi eksistenčnimi dilemami, s katerimi se danes spopadata Slovenija in EU. Še ena epizoda modusa operandi kulturnega boja, s katerim se pozornost odvrača od zares pomembnih tem.

Je dimna zavesa za prikrivanje pomanjkanja lastne sposobnosti?

Dimna zavesa oziroma manever, kako si olajšati politično bivanje in vladanje v državi. Ko enkrat steče kulturni boj, ko ljudi jasno razdeliš na naše in vaše, ne potrebuješ nobene argumentacije, odveč je vsako mnenje strokovnjakov. Stališča se lahko spreminjajo z danes na jutri, nihče jih več ne jemlje resno, vsakdo prepričuje le še svoje privržence. Javna razprava je tako osiromašena, politika izvotljena, institucije države vse šibkejše. To očitno politikom pride prav, vendar takšna država, kar potrjujejo podatki, ni dobro upravljana. Zaradi tega ni konkurenčna v svetu, na srednji rok neizbežno izgubljamo kakovost življenja, to pa je tisto, kar je za vsakogar najpomembnejše.

Tudi predsednik Platforme sodelovanja Anže Logar je prispeval poslanske glasove za interpeliranje ministrice za kulturo Aste Vrečko. Se torej kulturni boj okoli dodatkov za pokojnine veselo nadaljuje tudi z njegovo podporo?

Stranka Demokrati se je odločila prispevati podpise za interpelacijo, o čemer seveda v Platformi sodelovanja nismo govorili. Kot razumem, so Demokrati želeli izpostaviti hipokrizijo vladajočih, ki so napovedovali, da bodo v slovenski prostor pripeljali višjo raven politične kulture. Zdaj spoznavamo, da nekdo, ki je močno izgubil na referendumu in pozival k bojkotu, kar nima nič opraviti s politično kulturo, ne želi nič slišati o kakšnem odstopu. Da se opozarja na takšno hipokrizijo, se mi zdi v političnem smislu pomembno.

Hipokrizija je lahko tudi tak referendum, o katerem pravite, da je potekal na temo, ki nima prav nič opraviti s ključnimi eksistenčnimi dilemami.

Pred očmi velja imeti širši kontekst. Aktualna oblast je bila izvoljena z obljubo, da se ne bo ponovilo tisto, kar se je po njenem mnenju dogajalo pod diktatorsko oblastjo Janeza Janše. Od zlorabe oblasti, korupcije, nedovoljenih pritiskov na medije, pravosodje, odsotnost vsakršne politične odgovornosti, ko je, denimo, minister ponudil nepreklicen odstop, pa vendar ni odstopil, itn. To je bilo ljudem obljubljeno, ko pa je dane besede treba izpolniti, jih požro. Nekaj so obljubili, potem pa tega niso dostavili.

Robert Balen

To je res širši kontekst, v tem primeru so volivci odločali o tem, ali naj tudi vrhunskim umetnikom z zakonom namenijo dodatne pokojnine ali ne. Športniki ga že imajo.
Zakon je bil, kot se v politično polariziranih družbah dogaja, uporabljen in zlorabljen zgolj kot nevralgična točka, na kateri je moč ljudi mobilizirati. Kot rečeno, za nikakršno relevantno vsebino ni šlo, referendum je bil prikladen instrument mobilizacije in demobilizacije volivcev. Dejstvo je, da ga je ministrica za kulturo izgubila, in izgubila ga je lahko tudi zato, ker so klicali k bojkotu. Verjetno se spodobi, da nekdo, ki tak referendum izgubi, prevzame politično odgovornost.

Na intelektualni levici so zadovoljni, ker so maske padle in je Logar ob referendumu pokazal, da so njegovi Demokrati zvesti oprode Janše, kot se je izrazil profesor Samo Uhan s FDV. Kako vi gledate na nenehno razkrinkavanje Logarja kot (zdaj razkritega) Janševega človeka?

Podpiram, da se Demokrati dr. Logarja politično razkrijejo – čim večkrat naj to store. Seveda ne na način opredelitve, ali spadajo k Janši ali h Golobu; razkrijejo naj se z vidika jasnih programskih opredelitev, vsega tistega, kar vsebinskega zagovarjajo. V tem primeru so presodili, da je pomembno opozoriti na politično odgovornost ministrice. Z vidika Platforme sodelovanja se nam zdi za Slovenijo odločilno, da v javnem prostoru začne teči vsebinska razprava o ključnih razvojnih vprašanjih, s kar se da prepričljivimi, na znanju in dokazih utemeljenimi argumenti. 

Razvoj države ne more temeljiti na izkazovanju lojalnosti tej ali oni politični osebnosti, kakor tudi ne na nenehni politiki proti. Taka politična paradigma, kot lahko spremljamo z lastnimi očmi in občutimo na lastni koži, je negativna in škodljiva. V Platformi zato zagovarjamo sodelovanje, v prepričanju, da potrebujemo politiko za, za močno Evropsko unijo in našo domovino Slovenijo v njej.

Prišla sva do konca. How much time Do We Have Left? Koliko časa nam je še ostalo, da stvari postavimo na noge?

Sva spet pri Evroviziji (smeh)? Vrag je očitno že zdavnaj vzel šalo. Pred nami je pet let, ki bodo odločilna za preživetje Evropske unije in Slovenije. To bo moral biti čas tesnega sodelovanja za doseg korenitih reform na nacionalni in nadnacionalni ravni. Če ne bo in če bomo namesto tega nadaljevali s politiko odlašanja, zdraharstva in zaostrovanja nacionalnih političnih konfliktov, često utemeljenih v drobnjakarskem provincializmu, bo cena, ki jo bomo plačali leta 2030, naravnost prohibitivna.