Govorili smo tudi o njegovem odnosu z levičarji, življenju v Mehiki, Janezu Drnovšku, Trilaterali … Skrbita ga vse večji populizem in jeza ljudi, kar je danes svetovni fenomen. Marko Voljč, ki je svojo kariero posvetil bančništvu in financam, je delal in živel v Združenih državah Amerike, Mehiki in Evropi. Čeprav je danes formalno v pokoju, še vedno svetuje več podjetjem in finančnim institucijam.

Za bančnika ni prav nič dolgočasen sogovornik, nasprotno. Pozorno spremlja svetovne medije in skuša biti na tekočem. Do slovenske politike ostaja zadržan, bolj ga skrbijo naša produktivnost, razvoj tehnologij in investicije v zaostrenih razmerah, ki prihajajo. Kot del Evropske unije smo postali stranski igralec, opozarja, medtem ko se na globalnem odru pripravlja finalni obračun med Združenimi državami in Kitajsko.

Gospod Voljč, živimo v čudnih časih, ko imamo na vzhodu Evrope vojno, na Bližnjem vzhodu nerešljiv konflikt, v Beli hiši pa sedi človek, za katerega se vse več Američanov sprašuje, ali si ne želi demokracije zamenjati z avtokracijo. Kako kot ekonomist in nekdo, ki se je praktično vse življenje ukvarjal z bančništvom, gledate na naš »tukaj in zdaj«?

Od hladne vojne dalje ni bilo tolikšne negotovosti in napetosti na svetu, kot je je danes. Nič ni več gotovo, danes je tako, jutri bo morda že drugače. Sistem modernega zahodnega kapitalizma se krha. Ironično, vir stabilnosti je danes komunistična Kitajska, ne pa Združene države Amerike. Naša Evropa je nekje vmes.

Med kladivom in nakovalom, kot smo včasih rekli.

Spominja me na Orwellov distopični roman 1984, ki sem ga prvič bral leta 1969 ali 1970, o njem sem takrat pisal referat. Koliko podobnosti je s sedanjostjo, to je neverjetno. Tudi tam imamo tri bloke, skupine držav, ki so ves čas na robu spopada, na njihovih mejah vlada nenehni strah pred konfliktom. George Orwell je 1984 pisal sredi druge svetovne vojne, kar ni čudno. V njegovem svetu so nenehno neka trenja, kar spominja na današnji čas. Celo retorika je podobna.

Je človek sploh lahko še optimist v takšnih razmerah?

Mislim, da to ni enostavno. Naš standard, če na stvari pogledamo skozi oči gospodarstva, financ, je še vedno dober, živimo v relativno stabilnem in uspešnem okolju, če govoriva o Sloveniji, pa tudi Evropski uniji, ki za zdaj še prosperira.

Ampak na obzorju so temni oblaki, se vam ne zdi?

Pred kratkim sem spremljal nekega Indijca na podkastu angleškega BBC-ja, ki je prišel do pronicljive ugotovitve, da je ogromno ljudi na tem svetu danes jeznih. Te jeze pred nekaj desetletji ni bilo možno tako občutiti ali izmeriti, danes pa so tu družbena omrežja, ki še potencirajo negativna čustva, med katerimi je tudi jeza. Politiki so to takoj pograbili in zlorabili, celoten Trumpov program, če se ustaviva v Ameriki, temelji na jezi.

Podobno je z Vladimirjem Putinom, njegova jeza se je rodila z razpadom sovjetskega imperija in še kar traja. Tudi za skrajno desno Alternativo za Nemčijo, AfD, lahko ugotovimo enako. Jeza, agresivnost in v končni fazi sovraštvo so vsi del te matrice, ki je vstopila v politiko. Danes nič več ne temelji na nečem pozitivnem, ampak samo še na jezi in strahu.

Primož Lavre

Evropa ni imuna pred to jezo, še več je je v naši okolici, od njene vzhodne meje do Bližnjega vzhoda, če narediva nekakšen lok.

Zanimiva je na primer tudi Turčija. Imate dolgoletnega avtokrata, ki vse bolj zatira opozicijo, kritične glasove. Vse več Turkov se boji, da mirne tranzicije po Erdoganu ne bo, da se bo njegov konec začel v krvi na ulicah in trgih in da je zelo zelo malo možnosti, da bi bil prehod demokratičen … A če se vrnem k jezi: človek se vpraša, zakaj je toliko nezadovoljstva na tem svetu, od kod izvira. Zmagi nad pandemijo kovida, kar je bil resnično izjemen, globalni uspeh, ki je do določene mere poenotil ljudi in narode, sta sledila dva koraka nazaj. Kot da sta jeza in sovraštvo postala motiv razvoja civilizacije.

Zahodna civilizacija je očitno ne glede na vse svoje pridobitve v krizi. Združene države se soočajo s krizo identitete, če tako rečem. V svetovni politiki niso več, kar so bile. Verjetno je to huda frustracija?

Graham Allison, ameriški politolog, Kissingerjev študent na Harvardu, je prišel do zanimive teze, narejene na podlagi preučevanja odnosov med narodi v zadnjih 400 letih. Ko si stojita nasproti na eni strani dominantna sila v vzponu, na drugi pa država, ki je v zatonu, v približno tretjini primerov pride do vojne. Allison je analiziral okoli 60 primerov iz zgodovine in prišel do zaključka, ki nas pušča v precejšnji negotovosti. Če v to enačbo vnesemo Združene države Amerike kot velesilo v upadanju in Kitajsko, ki je v vzponu, nam postane jasno, za kaj gre. Danes smo v fazi, ko ni jasno, kakšen scenarij se nam obeta. Morda bomo imeli srečo. Kitajska za zdaj igra zelo spretno igro, takšno po njihovem okusu, ki v mednarodnih odnosih deluje manj agresivno, kot bi kdo pričakoval.

Kje je Evropa v tem velikem, neizbežnem finalu med Ameriko in Kitajsko, kajti med igralci je ni, očitno je med gledalci?

Evropa oziroma Evropska unija ima težavo, da je izgubila svojo težo, vpliv in tudi ugled. Tehnološko smo ostali v 20. stoletju, globalnemu trgu nimamo ponuditi ničesar, česar ne bi imela naša konkurenca. Postali smo nekakšen zabaviščni park, priljubljena destinacija globalnega turizma, odvisni od ameriških tehnoloških storitev. Kitajci imajo substitute, mi jih nimamo. Ko je govora o redkih rudninah, smo na tankem ledu. Poleg tega je Evropa emocionalno navezana na Združene države, ki so bile naš vzor demokracije vse od leta 1776.

So še vedno naš vzor?

Niso več, stvari so se spremenile in transatlantsko partnerstvo danes ni več tisto, kar je bilo še pred nekaj leti. Ampak za svoje težave Evropejci ne moremo kriviti le drugih. Kot kontinent smo slabo povezani, neusklajeni, šibki … in vse bolj polarizirani. Dolgo smo se »šlepali« na ameriško obrambo, kitajski trg in ruske energente, ampak tega je zdaj nepreklicno konec. Vojna v Ukrajini je marsikaj, kar je bilo nekoč samoumevno, postavila na glavo. Poleg vsega naštetega pa je tu še dejstvo, da se v demografskem smislu staramo.

Evropa ni več »svetilnik«, če uporabim to besedo, ki je politično sicer že precej »znucana«.

Problem je v tem, da smo pred kakšnimi dvajsetimi leti verjeli v nekaj, zdelo se je, da bo svet postal boljši. Sploh generacija baby-boomerjev, rojena takoj po drugi svetovni vojni, je rada verjela v hrabri, novi svet, ker smo bili pač idealisti. Zato je danes težko, ker nimamo liderjev svetovnega formata, ker smo v zelo zapleteni situaciji. Govorim o Evropski uniji, ki je pred slabim letom dobila Draghijevo poročilo, v katerem je ključna ugotovitev, da nam stagnira produktivnost in s tem konkurenčnost, da nam manjka investicij, da mora Unija povečati potrošnjo, da smo preveč razvajeni in pasivni, da stagniramo.

In če potem na drugi strani gledamo Združene države, je ta razlika še bolj opazna; v zadnjih 15 letih so Američani naredili ogromno, v tehnološkem smislu sploh, vsekakor so nas gospodarsko prehiteli in imajo zdaj bistveno višji BDP na prebivalca kot mi v Evropi. Da ne govorim o Kitajski, ki je v zadnjih desetletjih naredila spektakularen napredek v tehnološkem in gospodarskem razvoju.

Nas še rešuje kvaliteta življenja?

Evropejce? Na neki način nas, ampak to je pa tudi vse, a tega z dosedanjimi neugodnimi trendi razvoja ne bomo mogli ohraniti. In predvsem vse manj. Ampak to je naša posebnost, kajti Evropska unija kot celota je obsedena z ameriškim modelom uspešnosti, ki pa temelji na popolnoma drugačnem družbenem in socialnem modelu, kjer je vloga države v zagotavljanju družbene blaginje bistveno manjša in kjer so razlike med bogatimi in revnimi bistveno večje kot v Evropi. Torej tudi njihov model zadnja leta ne daje sprejemljivih rezultatov.

Bi rekli, da nam globalni trendi ne gredo na roke?

Vsekakor se nahajamo v sila neugodnem položaju. Teh trendov Evropa sama ne more obrniti. Zato se strinjam z oceno, da sta zmagovalca evropske krize in trgovinskega spora med EU in ZDA Rusija in Kitajska. Kar je noro, kajti Trump kaznuje države, ki so na strani kapitalizma in demokracije in ki so bile tradicionalne zaveznice ZDA, in to ne samo v Evropi, ampak tudi drugod po svetu: Kanada, Mehika, Brazilija, Indija, Avstralija …

Slovenija tukaj deli usodo preostale Evrope. Ali pa smo še vedno v milnem mehurčku? Živimo predobro glede na gospodarske razmere?

Slovenija kot majhna, odprta ekonomija je v marsičem še bolj ranljiva kot večja evropska gospodarstva – ko gre celotni Evropi dobro, se mala gospodarstva v glavnem razvijajo hitreje kot EU v celoti, ko nastopi kriza, pa so naši rezultati pod povprečjem. Če temu dodamo še naš model družbene solidarnosti in skrb za šibkejše člane naše družbe, postanejo pritiski na javne finance še večji. Da ne govorim o dodatnih izdatkih, ki jih bomo morali v bodoče namenjati za obrambo države.

Ker nismo samotni otok, so bodo globalni trendi prej ali slej občutili tudi pri nas. S kakšnimi občutki gledate na stanje slovenske ekonomije, javnih financ?

Kot rečeno, dosedanji gospodarski model se je izkazal kot razmeroma uspešen v ugodnih mednarodnih razmerah, bo pa v naslednjih letih na resni preizkušnji. Če ne bomo več pozornosti posvečali produktivnosti, razvoju tehnologije in večjemu deležu produktivnih investicij za potrebe bodočega modernega gospodarstva v zaostrenih razmerah, naš gospodarski model ne bo vzdržen.

Se v Sloveniji prevečkrat oziramo samo na Ljubljano, kjer je standard višji kot drugod po Sloveniji? Koliko je naša država po vašem centralizirana, kako gledate na razkorak med prestolnico, centrom na eni strani in periferijo, provinco na drugi?

Meni se te razlike ne zdijo pretirane in so gotovo manjše kot v drugih, nam podobnih državah. Navsezadnje je za Slovence značilna nagnjenost k egalitarizmu in čim manjšim socialnim razlikam. Zato je socialna razslojenost pri nas manjša kot drugje, kar je morda eden redkih pozitivnih ostankov samoupravnega socializma. Tudi razlike med življenjskim standardom med mesti in podeželjem so razmeroma majhne.

Primož Lavre

Sprašujem tudi zato, ker ste vajeni izrazito neenakomerno razvitega okolja iz Mehike, kjer ste živeli kar nekaj let.

V Mehiki sem živel v treh različnih časovnih intervalih, vsega skupaj se je gotovo nabralo že za desetletje.

Niste pa se nikoli zares preselili?

Pač, v Mehiko sem prvič prišel leta 1978 iz Washingtona, kjer sem ravno končal neki tečaj na Mednarodnem denarnem skladu in je bil čas za počitnice. S tedanjim dekletom sva šla v Mehiko na dopust za tri tedne, potovala sva z avtom, ki mi ga je prijazno posodila kolegica. Prvič in zadnjič, sem si rekel. Pa ni bilo tako. Že naslednje leto, ko sem se zaposlil na Svetovni banki, sem začel delati prav z Mehiko, kamor sem se potem vrnil med letoma 1987 in 1990 kot direktor urada Svetovne banke iz Washingtona. Nazadnje, v tretjem obdobju, pa sem v Mehiko prišel v prejšnjem desetletju s tedanjo soprogo, ko smo se za tri leta preselili na pacifiško obalo.

Kako doživljate Mehiko?

Kot zelo kompleksno. Mehika je v marsičem drugačna od držav Latinske Amerike. Veliko sem delal recimo z Argentinci, ki so po mentaliteti podobni Italijanom. Mehičani pa so večplastni, težko se jim približaš in so kot nacija rasno zelo pomešani, kar jih dela izjemno zanimive in država te fascinira s svojo kulturo, diverziteto. Mehika ima ogromen potencial, a po drugi strani tudi ogromne razlike in izzive. Bistvena razlika, če se navežem na nekatere druge države Latinske Amerike, pa je ta, da ti Mehičani nikoli ne bodo očitali, da jih nekaj podučuješ, ampak bodo poslušali. Morda so v nekaterih pogledih celo preveč ponižni.

Imajo pa tudi zanimivo politično zgodovino.

Mehiki je dolga leta, skoraj 80 let, vladala ena sama stranka, revolucionarna ljudska stranka (PRI). Šele po letu 2000 so »prešli« na večstrankarsko demokracijo in na oblast je prišla zmerno desna, krščanskodemokratska stranka PAN, od leta 2018 pa je na oblasti leva populistična stranka Morena, njen šef Lopez Obrador je postal tudi mehiški predsednik. Na neki način je Obrador s svojim (levim) populizmom predhodnik Trumpa, ki bi ga sicer lahko opredelili kot desnega populista.

V šestih letih si je povsem podredil institucije, saj ima Morena absolutno večino, celo dvotretjinsko večino v parlamentu. V ekonomskem smislu je Lopez Obrador masovno zadolžil državo. Claudia Sheinbaum, ki ga je nasledila in je danes predsednica Mehike, je prva ženska in tudi prva Judinja na čelu Mehike. Gotovo nima lahkega dela z dediščino predhodnika in s človekom, ki trenutno sedi v Beli hiši …

Judinja na čelu Mehike, ki je radikalka, populistka in za povrhu doktorica ekoloških znanosti …

… in še korektno sodeluje z Donaldom Trumpom, desnim populistom. Nasprotno od ameriškega predsednika uživa Claudia Sheinbaum 80-odstotno javno podporo, v mandatu je vlada trikratno zvišala minimalno plačo, kar je zmanjšalo revščino, ampak na drugi strani dodatno načelo javne finance. Mehičane rešujejo tuje investicije, ker domači zasebni sektor vegetira, pritožuje se, da jih država vse bolj stiska z davki.

Sliši se znano ...

Glede na stanje javnih financ v večini držav modernega sveta to ni nič posebnega, a je Mehika zaradi revščine in potreb po hitrejši gospodarski rasti v precej zahtevnejšem položaju kot denimo Slovenija.

Ko sva že pri naši slovenski politiki, ne morem mimo ugotovitve, da ste se ji v zadnjih treh desetletjih nekako uspeli izogniti. Če odmisliva leto 1992, ko ste bili kandidat LDS za mandatarja, ko je razpadel Demos, predsednik tedanjega izvršnega sveta Lojze Peterle pa izgubil zaupnico …

Naj vas popravim: nisem bil kandidat LDS, ampak neodvisnih poslancev, ki so bili nezadovoljni z vodenjem Peterletove vlade. V bistvu sem bil nadstrankarski kandidat. Takrat sem bil sicer v Centralni Ameriki, ko so me poklicali iz slovenskega parlamenta, da me prepričajo za kandidaturo. Rekel sem, da bom o tem razmislil, ampak samo v primeru, da se predsednik predsedstva in tedanje skupščine strinjata s tem. Čez nekaj ur sta me res poklicala Milan Kučan in dr. France Bučar, češ da so pobude neodvisnih poslancev verodostojne. Potem sem napisal odstopno izjavo za Svetovno banko, kjer sem takrat delal, izročil sem jo svojemu nadrejenemu s prošnjo, naj kuverto odpre, če bom izvoljen, oziroma jo vrže v koš, če ne bom.

Kako je šlo potem na glasovanju?

Za zmago bi potreboval 111 glasov v takratnem parlamentu, ki je štel 220 poslancev, dobil pa sem jih 106, kar je bil zame ugoden izkupiček. Ko sem se vrnil v Svetovno banko, si nisem mislil, da bom že nekaj mesecev kasneje spet potoval v Slovenijo, tokrat za precej dlje.

In odstopna izjava v kuverti takrat ni šla v koš?

(smeh) Ne, v drugo je obveljala. Poleti 1992 sem postal vršilec dolžnosti generalnega direktorja tedanje Ljubljanske banke. Čez dve leti je državni zbor sprejel ustavni zakon, s katerim je država preimenovala in preoblikovala LB v NLB, Novo ljubljansko banko.

Tisto je bil nekakšen by-pass, s katerim smo pustili na cedilu hrvaške varčevalce … Kako je bilo potem v NLB, kako dolgo ste ostali njen šef?

Slabih dvanajst let, do leta 2004, ko sem odstopil zaradi tiste zgodbe, povezane z računalniškim programom preobrazbe informacijskega sistema v banki z imenom Sigma, ki jo je tedanja oblast izkoristila za obračun z mano.

Je bila NLB takrat že delno v rokah belgijske KBC banke?

KBC je prišla leta 2002 in je bila do 2011 manjšinski delničar. Ko je leta 2003 izbruhnila »afera Sigma«, so mi dali Belgijci izbiro, proste roke, ampak odločil sem se za odstop, ker sem imel dovolj političnih igric. Iskreno povedano, tedanjemu premierju sem hvaležen za tisto, kar je takrat storil, saj mi je odprl vrata v bruseljsko centralo KBC, kjer sem bil zaposlen do formalne upokojitve.

Po vašem odhodu se je v NLB zvrstilo nekaj predsednikov uprav, ki niso zdržali prav dolgo.

Za menoj je prišel, če se spomnite, Marjan Kramar. Takrat so se stvari že precej zapletle. Po njegovem odstopu ga je nasledil dr. Draško Veselinovič, a ni bil dolgo. Za njim je bil še Božo Jašovič, tedaj je prišlo tudi do druge sanacije banke pod t. i. slovensko trojko (Alenka Bratušek, Uroš Čufer in Boštjan Jazbec), s čimer se je Slovenija izognila pravi »trojki« iz Bruslja, Frankfurta in Washingtona. Država je potem leta 2015 večinsko privatizirala NLB, tako da so danes večinski lastniki iz zasebnega sektorja, banka pa zadnja leta odlično posluje.

Primož Lavre

Vsi so srečni, le lastniki podrejenih obveznic, ki so pravico dočakali šele na Evropskem sodišču za človekove pravice, tega ne morejo reči.

Ne vem, kako se bo končala njihova zgodba, lahko pa rečem, da je bila v ozadju zelo močna naveza, zaradi katere se je moral umakniti nekdanji guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec. Na neki način je bil žrtveno jagnje, pa se ni nič zgodilo. Danes je v Bruslju, dela za KBC.

Leta 1992 se vam vrata v politiko niso odprla, namesto vas je predsednik vlade postal Janez Drnovšek, ki je bil pred tem nekaj let tudi bančnik. Kakšen odnos sta imela?

Bila sva kolega na fakulteti. Drnovšek je bil zelo študiozen, sicer pa zadržan in se ni veliko družil. Srečal sem ga spet čez nekaj let v Washingtonu, ko je pripravljal doktorat na temo Jugoslavija in IMF. Potem sva se občasno srečevala, saj je bil on dolgoletni predsednik slovenske vlade, jaz pa dolgoletni predsednik uprave NLB. Leta 1998 sva bila skupaj v Mehiki, ko je dr. Drnovšek v vlogi slovenskega predsednika vlade prišel na prvi uradni obisk Mehike.

Vi pa ste bili častni konzul Mehike v Sloveniji?

Tako je. Mehičani so me povabili, naj pridem v Mexico City na slovesni sprejem ob tej priložnosti. Slovenska delegacija ni bila prav velika, v njej so bili ob predsedniku Drnovšku še Franco Juri, Mojca Osolnik in Tomaž Lavrenčič ter naš veleposlanik Dimitrij Rupel, ki je iz Washingtona pokrival tudi Mehiko. No, mehiški predsednik Ernesto Zedillo je Drnovšku pripravil častni sprejem v Palacio Nacional in med člani slovenske delegacije sem bil tudi jaz.

Zedillo je bil nekoč tudi bančnik, spoznala sva se, ko sem prvič delal v Mehiki kot predstavnik Svetovne banke, in se spoprijateljila. Ko smo stali v vrsti za protokol, me je nenadoma opazil in kar stekel do mene, me objel kot prijatelja, kar je povzročilo manjšo zadrego v protokolu, saj bi moral mehiški predsednik najprej pozdraviti svojega državniškega gosta iz Slovenije. Drnovška je tisti prizor malo šokiral (smeh).

Tisto je bil prvi in zadnji obisk kakega slovenskega premierja ali predsednika države v 130-milijonski Mehiki?

Da. Po Drnovškovem obisku so Mehičani odpravili vizume, kar je pomembna gesta. Glede tega obiska ne smem izpustiti še enega detajla: takrat je dr. Drnovšek predaval tudi na diplomatski akademiji v Mexico Cityju, dogodek je bil zelo dobro obiskan, slovenski premier pa je govoril v tekoči španščini.

Gospod Voljč, očitno vas politika nikoli ni uspela zvabiti na svoj spolzki parket, ampak ne glede na to ste se v zadnjem desetletju večkrat angažirali v javnem prostoru kot del civilne družbe. Bili ste eden glavnih pobudnikov Act Tanka, leta 2020, po padcu Šarčeve vlade in tik pred izbruhom epidemije kovida, pa ste se pridružili pobudi za oblikovanje nekakšne vlade narodne enotnosti, kar so vam prijatelji na levici zelo zamerili.

Ko sem tik pred epidemijo kovida podpisal peticijo za sredinsko koalicijo, ki jo je sestavila Katedrala Svoboda, sem to storil zato, ker se mi je tekst zdel dober, realen in koristen za državo. Ocenil sem, da bodo družbene razmere med epidemijo zelo zaostrene. Kučan in moji levi prijatelji so mi to zamerili, češ da sem se »spentljal« z desnimi. Sredinska ideja nikoli ni bila njihova »cup of tea«, kot pravimo. Verjetno je lažje živeti v črno-belem svetu. Edini, ki se je na levici zavedal zgrešenosti takšne percepcije, je bil pokojni dr. Drnovšek.

Pa Act Tank?

Pred njim smo najprej leta 2012 ustanovili Adriatic Council, ki je bila širša, regionalna pobuda. Ideja je bila, da delujemo kot nevladni promotor sodelovanja in povezovanja v regiji. Act Tank je prišel leta 2015, v njem smo se zbrali ljudje, ki nimamo nujno enakih pogledov na svet, ampak smo se sposobni civilizirano pogovarjati in razpravljati. Ko je Act Tank v Cankarjevem domu februarja 2015 gostil odmeven dogodek, se je morda komu zdelo, da se spet spogledujem s politiko. Pa se nisem.

Ste se kdaj prej v tistem obdobju?

Leta 2011, ko sem bil v Mehiki, so me poklicali iz Ljubljane, potem ko Zoranu Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade. Zanimalo jih je, ali bi bil pripravljen prevzeti premierski položaj. Preden sem odgovoril, je že postal premier Janez Janša.

Kaj pa Trilaterala?

Bil sem 18 let prvi in edini član iz Slovenije. Sprejeli so me v istem času kot Viktorja Orbana.

Se poznata?

Z njim sem se srečal dvakrat, nekajkrat pa sva na kratko poklepetala. Ne glede na to, kaj si mislimo o njem, je dejstvo, da ga pozna ves svet in da je Madžarska zaradi Orbana postala določen faktor. Ne zagovarjam ga, ne morem pa zanikati, da je za razliko mnogih drugih znal kapitalizirati svojo moč in oblast.

Primož Lavre

Iz Trilaterale ste se pred leti upokojili, če tako rečem?

V času, ko sem bil član, sem v to mednarodno nevladno združenje pripeljal še Hrvate in Srbe. Danes sem v Trilaterali častni član, slovenski sedež sem namreč leta 2017 predal kolegu Franju Bobincu, ki se je v tej vlogi izkazal že naslednje leto, saj je Ljubljana gostila mednarodno srečanje Trilaterale. V Trilaterali so se v zadnjem desetletju kot sopotniki pojavili še nekateri mlajši predstavniki iz Slovenije: Žiga Vavpotič, Mark Boris Andrijanič in Dijana Galijašević.

Trilaterala vam je najbrž dala tudi idejo za njeno slovensko različico?

Tako je. Lani novembra smo pripravili zelo odmevno konferenco, ki ji bo letos sledilo nadaljevanje. Slovenska Trilaterala je mišljena kot nadgradnja Act Tanka, ki nikoli ni zaživel niti se ni zares organiziral. Slovenska Trilaterala pa je resen projekt, ki ima svoje organe, partnerje in minimalen proračun.

Zakaj so levičarji do tega projekta neprimerno bolj kritični od desničarjev?

Zaradi nezaupanja do anglosaksonskih institucij. Trilaterala je bil projekt Rockefellerja in Henryja Kissingerja, Zbiegnew Brzezinski pa je vanjo pripeljal demokrata Jimmyja Carterja, preden je ta postal predsednik Združenih držav. Kmalu so se pridružili tudi Britanci, Nemci, Japonci … Prav Nemci so v času, ko se je EU začela odpirati za vzhodno- in srednjeevropske države, iskali nekoga v Sloveniji, pa so leta 1998 našli mene, ker sem imel mednarodne izkušnje. Levičarje moti tudi transatlantska povezava, kar razloži težave, ki jih imajo ves čas z Natom. Trilaterala, če povzamem, je v očeh nekaterih z levice ideološko sporna.

Se potem sploh še lahko deklarirate kot levičar?

Naj odgovorim z anekdoto: Ko sem se na začetku devetdesetih vračal iz Amerike domov, so desničarji govorili, da me je poslala Partija v Svetovno banko. Na drugi strani pa so mi levi rekli, da me je CIA poslala nazaj … Verjamem v leve vrednote, gotovo. Kdo pa ne. Solidarnost, enakost ...

Ampak kako pa kot ekonomist in bančnik gledate na fenomen levičarske ekonomske nesposobnosti? Ali če vprašam politično korektno: kako to, da ima levi blok kronične težave z ekonomijo?

To se vleče iz samoupravnega socializma. Trgu, gospodarstvu ne posvečajo dovolj pozornosti, na volitvah pa jim to začuda ne škoduje. Večina slovenskih volivcev tega očitno ne zameri. Zato je naš problem, ker se ekonomije resno ne lotimo, tako kot nekatere druge postsocialistične države. Zato po mojem mnenju nismo doslej naredili dovolj, da bi ohranili vodilni položaj v gospodarski razvitosti posttranzicijskih držav, ki smo ga imeli leta 2004, ko smo vstopili v EU.

Imamo kup vrhunskih športnikov, svetovnih asov – od Janje Garnbret, Primoža Rogliča do Pogačarja, Dončića, Prevcev in še bi lahko našteval – nimamo pa niti enega samoroga, kot rečemo novonastalemu podjetju, ki bi bilo vredno milijardo evrov ali več. Vse naše sosede, tudi Hrvaška, jih imajo, Estonci jih imajo sedem, vse tri baltske države skupaj 15. Mi pa imamo talente, a le redko in mnogo premalo v ekonomiji, pač pa v športu. Slovenci vlagamo v vrhunske športe, tu smo res fenomen, tako da tujci samo debelo gledajo, kako nam to uspeva. Želim si in verjamem, da se nam bodo nekega dne tujci čudili tudi glede podjetniških samorogov.