Vrednost čistih obresti se je v skupini NLB od leta 2007 do lani zmanjšala s 430 na 317 milijonov evrov, letos bo najbrž padla pod 300 milijonov. Res je, obrestne mere na evrskem območju so nizke ali negativne, zato se dobiček iz osnovne dejavnosti zmanjšuje. A v oči bode podatek, da se dobiček iz obresti pri balkanskih hčerah NLB povečuje, pri slovenskemu delu NLB pa zmanjšuje.
Tudi zato je za skupino NLB življenjskega pomena, da hčerinske banke v BiH, Makedoniji, Srbiji, Črni gori in na Kosovu, ki imajo skupaj približno 1,2 milijona aktivnih komitentov (v Sloveniji jih je 700.000), za katere Evropska komisija zahteva prodajo, ostanejo v rokah NLB.
Dogovor brez dogovora
Pogajanja med Slovenijo in Evropsko komisijo o prodaji državne NLB so že smešna, vlada pa kaže precejšnjo inovativnost pri zavlačevanju privatizacije, pri kateri je Evropska komisija privolila, da lahko država zadrži največ 25 odstotkov banke plus eno delnico.
Na tokratnem že četrtem srečanju med finančno ministrico Matejo Vraničar Erman in evropsko komisarko za konkurenco Margrethe Vestager, je Cerarjeva ekipa predlagala imenovanje zaupnika, ki bo namesto SDH upravljal bančno naložbo v imenu in za račun države.
Dogovora ni bilo, kot kaže, ga še nekaj časa ne bo. Vlada si želi, da bi se s prodajo počakalo do parlamentarnih volitev prihodnje leto, saj je očitno, da Miro Cerar noče biti tisti, ki bo prodal največjo slovensko banko in banko, ki je po osamosvojitvi ves čas bankomat elit na oblasti.
V skladu z dogovorom med Cerarjevo vlado in Evropsko komisijo maja letos bi morala država do konca leta prodati vsaj 50 odstotkov NLB, do konca prihodnjega leta pa še preostalih 25 odstotkov minus eno delnico. Če tega ne bo storila, bi lahko Bruselj sam prodal balkanske podružnice.
Vladna koalicija se temu ves čas upira in si pred vsakim srečanjem z Vestagrovo izmišljuje vedno nove razloge za odlog. Od tega, da ima danes NLB zaradi morebitnih tožb hrvaških varčevalcev nižjo cen (cena bi morala kriti zadnji vložek davkoplačevalcev v NLB, se pravi 1,55 milijarde evrov), do najnovejšega, da bi banko namesto SDH upravljal poseben zaupnik.
V zvezi s tem se omenja družba A. T. Kearney, čeprav je Vraničarjeva za medije povedala, da bi upravljalca vlada izbrala na mednarodnem razpisu, mnenje pa bi dali tudi Evropska komisija in Evropska centralna banka (ECB).
Kljub vsemu je glavni kandidat KPMG, ki je že zdaj pooblaščenec komisije v NLB in ima kot skrbnik z NLB do maja 2018 sklenjeno svetovalno pogodbo za 0,65 milijona evrov. Kakšen je mandat predstavnika KPMG, kakšna je njegova vloga, kakšno odgovornost ima, pa ni nikomur povsem jasno.
Izgovori vlade
Vlada torej išče nove in nove izgovore, da banke ne proda oziroma da zavlačuje s prodajo. Že zahteva, da država obdrži 25 odstotkov banke plus eno delnico, na katero je Evropska komisija pristala, potem ko je Sloveniji leta 2013 odobrila državno pomoč NLB (z zavezo slovenske strani, da do konca leta 2017 privatizira NLB, kar se očitno ne bo zgodilo), otežuje prodajo, kaj šele iskanje novega strateškega lastnika. Kdo bo namreč kupil banko, če bo moral imeti za vsako strateško odločitev soglasje države.
Da bi bilo sprenevedanje še večje, ministrstvo za finance pravi, kot so zapisali v časniku Finance, da je postopek prodaje NLB v pristojnosti SDH, ki postopek prodaje vodi in o njem odloča samostojno. SDH naj bi po poročanju časnika to tudi počela.
In tako pridemo do absurda. SDH izvaja prodajne postopke (kakršnikoli že so), politika (vlada) pa prodajo zavira in ustavlja. Kdo je pri tem nor? Še Del Boy in Rodney iz nanizanke Samo bedaki in konji ljudi nista imela toliko za norca, kot jih imajo samodržci na Gregorčičevi ulici v Ljubljani.
Da bi bilo vse skupaj še bolj tragikomično, je pretekli teden, ko je Vraničarjeva prepričevala evropske birokrate (ti vztrajajo, da mora Slovenija izpolniti svoje zaveze), predsednik parlamentarne preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu Anže Logar evropske parlamentarce v odboru PANA seznanil z afero Irangate, po kateri je v času vlade Boruta Pahorja iranska družba z dvema dolarjema ustanovnega kapitala v dveh letih prek NLB v bančni sistem poslala milijardo dolarjev.
Kljub temu da je Igor Mekina, novinar Mladine, ki je prav tako sodeloval na seji odbora, skušal zadevo omiliti, je Werner Langen, predsednik preiskovalnega odbora PANA, dejal:»Jasno je, da je šlo v primeru Irangate za večji primer pranja denarja.«
Celo več. Obstaja upravičen sum, da se je s tem denarjem financiral islamski terorizem, kar pomeni, da je to pranje denarja imelo neposreden učinek na zmanjševanje varnosti v Sloveniji in Evropski uniji. In v takem vzdušju Cerarjeva vlada Bruslju pravi, da se sicer zavedajo svojih zavez, da bi pa vendarle še malo počakali s prodajo.
Koliko za NLB?
Če bi imela vlada resno namero, da banko proda, bi jo prodala v celoti in v ta namen nemudoma spremenila strategijo naložb, ki jih upravlja SDH. Tako se pa rajši zateka k scenariju, po katerem bo najprej prodala 50 odstotkov NLB, nato še 25 minus eno delnico.
Glede na sedanje ugodne razmere in čisti dobiček NLB, ki bo konec leta glede na trende znašal okoli 220 milijonov evrov, bi Slovenija za NLB, tako pravijo poznavalci, lahko dobila 1,2- do 1,4-kratnik knjigovodske vrednosti (ta je po oceni časnika Finance 1,5 milijarde evrov), kar pomeni od 1,8 do 2,1 milijarde evrov.
Če odštejemo morebitne tožbe hrvaških varčevalcev in tako imenovane okostnjake, ki bi popadali iz omar ob skrbnem pregledu, in to kljub čiščenju, ki ga izvaja uprava pod vodstvom Blaža Brodnjaka (NLB naj bi imela v portfelju le še desetino slabih posojil), bi v proračun kapnilo približno toliko, kot smo namenili ob zadnji dokapitalizaciji, se pravi 1,5 milijarde evrov (od leta 2007 smo davkoplačevalci NLB dokapitalizirali skupaj za 2,36 milijarde evrov).
Ker pa se to ne bo zgodilo, bi za 50 odstotkov banke dobili največ pol milijarde evrov, za preostalo četrtino minus eno delnico pa 200 milijonov evrov. S tem, da za take nakupe ne bo zainteresirana nobena večja evropska banka (kot strateški lastnik), ampak kvečjemu skladi, ki bodo te naložbe imeli za portfeljske.
Vlada Mira Cerarja se torej igra z več sto milijonov evri, zaradi zavlačevanja in neizpolnjevanja zavez (prodaja balkanskih podružnic NLB) pa tvega finančno kazen v višini 360 milijonov evrov, ki jo je, pozor, pripravljena sprejeti, samo da bi odložila prodajo.
A evropska komisarka za konkurenčnost Margrethe Vestager za zdaj trmasto vztraja: Ne bomo pristali na odlog prodaje. To pomeni, da bi Slovenija pod črto lahko dobila še manj od omenjenih zneskov. Vlada s svojo taktiko »privatizirajmo NLB tako, da jo ne privatiziramo«, pač ne bo več mogla preslepiti Bruslja.
Komisija se je že zdaj od zavez odmaknila le toliko, da je malce zamaknila rok, drugače ni prav nikakršnih sprememb, čeprav se Cerar in Vraničarjeva še tako trudita prepričati slovensko javnost, da komisija upošteva predlogom slovenske vlade.
V skladu s tem pretekli teden ni imenovala človeka, ki bi prodajal hčerinske banke NLB na Balkanu, hkrati pa začela postopke za novo uradno prošnjo spremembe slovenskih zavez. Ta gre v smeri, da se imenuje upravljalec (zaupnik), Bruselj pa v zameno določi nov rok za prodajo NLB. Miro Cerar zdaj upa, da ga bo Evropska komisija uslišala in odobrila enoletni odlog prodaje NLB, kajti dve- ali triletnega odloga ni realno pričakovati. Bankomat bo za »naše« tako še nekaj časa aktiven.
